Pater Bernard se je spomnil vandalskega početja, ko so neznani uničili kip sv. Roka
V Rimskokatoliških župnijah so danes, v nedeljo 12. junija praznovali Presveto Trojico (Nedelja svete Trojice). Zato je bilo v Sveti Trojici v Slovenskih goricah, v tamkajšnji župniji, farno žegnanje. V preteklih letih se je na to nedeljo zbralo tu veliko ljudi iz širšega območja Slovenskih goric in še od kod. Letošnje žegnanje je bilo nekoliko skromnejše. Razlogov za to je več.
Sicer pa je v Sv. Trojici v Slovenskih goricah baročna cerkev s tremi zvoniki. V tem priljubljenem romarskem okolju, je bila prva cerkev posvečena Sveti Trojici sezidana leta 1636. To so avguštinci leta 1780 pozidali v sedanje veličastno svetišče. Leta 1811 so avguštinci prepustili cerkev in samostan svetnim duhovnikom. V letu 1854 pa so tukajšnjo božjepotno cerkev in samostan prevzeli frančiškani tirolske province. Župnijo in samostan še sedaj vodijo bratje Frančiškani.
Pater Bernard Goličnik je med mašo na dan žegnanja povedal, da je bil ob cerkvi v ponedeljek 6. junija v noči med 2. in 3. uro razbit kip Svetega Roka, o čem smo že podrobno pisali. Kaže, da sta vandala nameravala ukrasti bager, ki je stal ob stopnišču, katerega se obnavlja. Pa jima to ni uspelo. Ob tem je nastalo veliko škode, saj je kip svetega Roka starodavni kip, ki sodi med zaščiteno sakralno dediščino….
Ob tokratnem žegnanju oz. Nedelji sv. Trojice, pa je pater Bernard Goličnik, v svoji nedeljski misli, spregovoril na temo Ostani v mestu – Bog je družina! »Naj bodo milost Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi.« Te besede so nam znane, ker nas duhovnik z njimi pozdravi na začetku vsake evharistične daritve. Tudi danes smo slišali te besede. A še preden smo se kristjani tako pozdravljali, smo začeli vsako sveto mašo, vsako molitev, vsako druženje z znanimi besedami: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« To smo tolikokrat ponovili, da ne razmišljamo več o teh besedah. Kot »Dobro jutro!« rečemo kar avtomatično. Prav to je razlog, da je Cerkev postavila današnji praznik – da bi nas spomnila, zakaj izgovarjamo te besede. Pomemben razlog je ta, da smo kot Sveta Trojica – družina vere. Večkrat se moramo spomniti na to resnico, ki jo v človeški zgodovini zlahka pozabljamo. Naša vera je tako edinstvena in izstopajoča, ker verujemo, da je naš Bog družina! Naš Bog je skupnost ljudi, bratovščina Ljubezni, ki vzcveti tako močno, da sveti Pavel pravi, da je: »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« To nam o Bogu, v katerega verujemo, pove, da je on Tisti, ki neprestano pretaka neskončno Ljubezen med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Naš Bog je Bog, ki deli, je Bog, ki nas vabi, da bi postali podobna ljubeča skupnost tudi sami. Naš Bog je vzor, kako naj bomo v odnosu drug z drugim. Vsa zgodovina, skozi katero nas Bog ljubi, skuša braniti pred najslabšim, kar je v nas in nas pripeljati v svojo družino ljubezni, je najlepše opisana v besedi: komuniciranje. Jaz in ti govoriva, če želiva komunicirati. Uporabljava besede. Tako vstopamo v odnos drug z drugim. Tako tudi Bog. V stari zavezi je Bog spregovoril ljudem: »Jaz bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo.« Potem je šel Bog do konca in v novi zavezi rekel na najbolj jasen način: »Beseda je meso postala in med nami prebivala.«
Na koncu je Bog govoril po Svetem Duhu. Jezus je po vstajenju obljubil, da bo poslal Duha, ki nas bo vodil v resnici, kot smo slišali v današnjem psalmu. To bo naredil po Cerkvi, po zakramentih, po pismih, po ljubezni, ki jo izkazujemo drug drugemu v skupnem iskanju resnice in veselja, po Evhristiji, ki jo tudi v tem trenutku skupaj obhajamo kot družina. Bog nas kliče v cerkveno občestvo kot družino vere, da bi bili kot on – da bi bili kot družina Svete Trojice. Zato vsako sveto mašo začnemo z istimi besedami. In zato vsako molitev začnemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Fotografije: Franci Klemenčič