Ljubica in Janko Ivanek sta zakonsko zvestobo pred župnikom potrdila kar v svojem domu
Najverjetneje se še ni zgodilo, da bi cerkveni zlato poročni obred potekal kar na domu slavljencev. To sta si zaželela in privoščila zakonca Ljubica in Janko Ivanek, ki letos praznujeta 50 let skupnega zakonskega življenja. Obred zlatega zakonskega življenja je potekal kar v delavnici, v kateri je zlati ženin več kot 30 let opravljal tapetniško obrt. Verski ali cerkveni obred je opravil apaški župnik Janez Ferencek, ki je zakoncema ob tej priliki namenil nekaj lepih besed, ter se jima zahvalil, za podporo, ko so bila v cerkvi opravljena kaka večja dela. Na slavju, ki je potekalo v krogu domačih in prijateljev, se je zbralo 50 gostov, ravno toliko, kot ob poroki pred 50 leti. Ni treba posebej poudarjati, da je slavje potekalo v prijetnem in sproščenem vzdušju. Za celotno kulinariko in pijačo je poskrbela družina Ivanek, predvsem hčerka Irena in sin Marko, ki sta svojima staršema s tem pripravila presenečenje. Goste so povabili v veliko tapetniško delavnico, ki so jo spremenili v »gostinsko dvorano«, tik ob delavnici pa je »počitniški« objektu, kjer deluje žar, v prostoru pa stoji celo prava kmečka peč. Tu so pripravili večino dobrot s katerimi so postregli goste.
O njunem pestrem in zanimivem življenju smo se pogovarjali v lepo urejeni dnevni sobi, katero krasijo spominki in suvenirji iz cele Evrope, saj sta ogromno prepotovala. Ljubica se je rodila 30. 12. 1955 v Mariboru. Takoj po končani osnovni šoli se je zaposlila v Mariborski tekstilni tovarni, ki je delovala v Melju. Tu je delala 10 let, nato pa, ko se je preselila v Segovce, 30 let v šolski kuhinji na OŠ Gornja Radgona, vse do upokojitve. Janko se je rodil 22. 6. 1953 na Plitvičkem Vrhu, nedaleč od sedanjega doma. Osnovno šolo je 5 let obiskoval v Spodnji Ščavnici, zadnja tri leta pa v Gornji Radgoni. Po OŠ se je na Srednji šoli za tapetništvo v Mariboru izučil za tapetnika. Po končani tapetniški šoli, se je zaposlil v Podjetju Tapetništvo Maribor, ki je tedaj delovalo v Mlinski ulici v Mariboru. Kot je dejal, je v šoli dobil osnovna znanja iz tapetništva, praktična znanja pa je pridobil s tapetniškim mojstrom Ivanom Goričanom, ki mu je bil dragoceni »učitelj« praktičnega dela v tapetništvu. Njemu je nadvse hvaležen. Hvaležen mu je tudi, da je postal obrtnik v tapetništvu, ki ga je odprl takoj po postavitvi doma, leta 1987, v Segovcih, kjer je vodil obrt, vse do upokojitve, leta 2013, ko je obrt prevzel sin Marko, z njim pa dela kot prokurist sestra, se pravi hčerka zlatoporočencev, Irena. Zanimivo je, da je Irena končala Fakulteto slavistike, a ji je večje veselje, da lahko pomaga bratu v delavnici in pri administraciji. Kot sta oba starša povedala, sta zelo srečna, da sta se otroka posvetila tej obrti in tako nadaljujeta družinsko tradicijo obrti v tapetništvu. Zadovoljstvo jima je tudi, da sta si ustvarila družini in ju obdarila s tremi vnuki, kmalu pa se jim bo pridružil četrti…
Janko z žalostjo ugotavlja, da tapetništvo kot obrt umira. Po njegovem v Sloveniji ni več šole za ta poklic, ni pa tudi več tapetnikov. Kot pravi, jih lahko našteje na prste ene roke. Zanimivo je tudi, da v vsem Mariboru ni več tapetnika. Dela imajo tačas preveč. Imajo pa veliko strank iz sosednje Avstrije. Moramo še zapisati, kako je pred 50-timi leti potekala poroka, ko sta se poročila civilno in cerkveno, Zanimivo je, da so morali starši Ljubice za cerkveno poroko podpisati, ker še nevesta ni bila stara 21 let. Táka so bila tedaj cerkvena pravila, »ordnunga«. Cerkveno sta se poročila v cerkvici v Spodnji Ščavnici, kjer ju je poročil župnik Franc Puncer. Ker je, kot mladenič, pomagal pri gradnji cerkvice, si je želel, da bi se poročil v »domači« cerkvi. Skoraj zagotovo je bil to edini par, ki se je v tej cerkvi doslej poročil. Tedaj se je poroke udeležilo 50 gostov, ki so v cerkev prišli s Plitvičkega Vrha, ob spremljavi dveh muzikantov, peš. Kot sta povedala je poroka potekala na stari, rekli bi, kmečki način. Bilo je precej sproščenosti in veselja. Veliko se je plesalo in zabavalo. Za prehrano so tedaj skrbele kuharice, ki so kuhale na sedminah in porokah. Goste pa so stregli »auborteri«, danes bi rekli »amaterski« natakarji.
Ob vsem tem zanimivem njunem skupnem življenju, moramo omeniti, da sta velika ljubitelja potovanj, saj sta doslej obiskala 36 držav Evrope, Največkrat znana verska središča in znamenite cerkve. Tako sta obiskala romarske kraje Fatimo, Lurd in Medžugorje, ob tem mnoge zanimive cerkve, bazilike v številnih mestih Evrope. Te poti sta večino opravila z osebnim avtomobilom. Zanimivo pa je, da je Janko tudi organizator številnih avtobusnih izletov, tako po Sloveniji in širše po Evropi. Kot pravi, mu je, ko je v pokoju, to sedaj zaposlitev. Ob tem še se vedno »zadržuje« v tapetniški delavnici, kjer je dragocen »učitelj« sinu in hčerki, pri zahtevnih tapetniških delih. Zanimivo je, da je ob vsem tem predan tudi čebelarstvu. Je aktiven v Čebelarskem društvu Peter Dajnko Gornja Radgona, kjer za čebelarje vsako leto pripravlja strokovne ekskurzije v Sloveniji in tudi v tujini. V društvu je vključena tudi žena Ljubica. Ob tem je Janko tudi podporni član ČD Apače, vsako jutro pa jim raznašalec prinese tudi Slovenske novice, ki jima krajšajo čas.. (L.K.)
Zlata poroka zakoncev Ljubice in Janka Ivanek, je potekala v družinski hiši (Foto: Ludvik Kramberger)