Predlani so pogostili 60 ljudi iz socialno šibkega okolja, lani za 200, letos pa so s hrano, darili, novimi frizurami in glasbo razveselil več kot 600 oseb.
Da bog prav ob enem največjem krščanskim praznikom božiču prihaja med krhke in ranljive ljudi se je še tretjič potrdilo v mariborski Parma, kjer je na predbožični dan, v sredo, znova dišalo po nečem večjem od zgolj odlične hrane, saj so priprave na tradicionalno božično večerjo za ljudi, posameznike in družine, v stiski. Medtem ko so zunaj pod Pohorjem naletavale težko pričakovane snežinke, je mariborski gostinec Amir Suljić s svojo ekipo še zadnjič preveril, ali je na bogato obloženem hladno-toplem bifeju vse na svojem mestu in sploh če so kuharji in prostovoljci pripravili vse, kar je predvideno za čaroben dan za ljudi, ki pravega obroka niso deležni prav pogosto. Prvi gostje so skozi vrata stopili točno opoldne, tekom dneva pa sta sledili še dve skupini.
Da bi zagotovil vrhunsko kulinarično izkušnjo, so pripravili bogat meni, ki vključuje vse od govejih in dunajskih zrezkov, sirovih štrukljev in piščančje rolade do toplih enolončnice in prazničnih sladic, na koncu pa še daril.
Po splošnem prepričanju je omenjeni natakar v Restavraciji Parma in vodja humanitarnega društva Igraj pošteno Amir Suljić iz božične večerje v treh letih naredil gibanje. Pred tremi leti jo je pripravil za 60 ljudi iz socialno šibkega okolja, lani za 200, letos pa so s hrano, darili, novimi pričeskami, glasbo, darili in plačilom položnic razveselil več kot 600 oseb. Če je prvo leto ves dogodek potekal v Parmi, kjer je zaposlen, mu je letos v projekt uspelo pritegniti štiri mariborske restavracije in pet slovenskih mest. Njegovo ključno vodilo je ohranjanje dostojanstva gostov, brezkompromisno ščiti njihovo anonimnost, zato so letos zavrnili medije, ki so želeli snemati in fotografirati stiske družin. Sam pravi, da zaradi svoje slave ne želim nikomur uničiti življenja… „Vse to skrivam, ker sem družinam obljubil, da projekt temelji na strogi anonimnosti, prepovedano je slikanje in snemanje. Na ta način ti ljudje zaupajo – zaradi svoje slave nočem nekomu uničiti življenja. Za zdaj tudi še ne bom povedal, katere šole so se vključile, bom pa vse razkril, ko bo projekt končan. Se je pa za nas zanimala tudi nemška televizija, vendar je bil njihov pogoj, da snemajo družine, a tega nisem dovolil, čeprav sem želel, da se moja zgodba razširi v tujino, da bi lahko pokazali, kaj je ena Slovenija naredila in kaj je en človek sposoben narediti, če poveže enako misleče ljudi, če dela pošteno, in da se za en dan vsa negativa izklopi,“ razmišlja Amir, ki je mimogrede musliman, kjer se božič ne praznuje: „Odraščal sem s kolegi, ki so vsi praznovali božič, partnerka ga tudi praznuje in sem rekel: ‘Zakaj ne?’ Na idejo pa sem prišel enkrat avgusta, ko sem bil na bolniški, nisem mogel hoditi, pa sem se dolgočasil in razmišljal, kaj bi lahko naredil, saj sem hiperaktivna oseba. Bilo je, kot bi me nekaj udarilo v glavo: ‘Naredi božično večerjo.’ Pa sem jo naredil za 60 ljudi, zdaj pa vidite, kam sem že prišel. Podesetilo se je – od 60 na več kot 600, saj je zrasla dobrodelna mreža po celotni Sloveniji.“
Razložil nam je Amir tudi, da je ekipa v Parmi začela s kuhanjem že v torek zjutraj, v sredo opoldan pa so bili v pričakovanju prve izmed treh skupin gostov le še darila so zlagali pod jelko in pripravljali darilne bone. „Kuhamo, pripravljamo že od včeraj, od osme ure zjutraj, spali še nismo nič. Uspelo nam je povezati gostince, ravnatelje šol, socialne delavce, frizerje, avtobusne prevoznike po Sloveniji. Ne bi uspel, če ne bi imel donatorjev in prostovoljcev. Skupaj je stopilo čez 200 ljudi in to je tisto, kar delaš iz čistega srca, brez evra zaslužka,“ pove Amir. Ki je nadvse vesel, da se je projekt razširil daleč izven Maribora. Po celotni Sloveniji so restavracije gostile okoli 600 ljudi, od tega 240 v mariborski Parmi. V Kopru so družine sprejeli v gostilni Torro, v Ljubljani v piceriji Jurman, v Celju v piceriji Koper, v Velenju pa v Jamson place. V Mariboru so se projektu iz Parme, pridružile še restavracije Piana, Toscana in Bootl’s.
Prav osebne, a izjemno težke zgodbe so tiste, ki ekipo držijo pokonci kljub izjemni utrujenosti. Amir se spominja klica, ki mu je dal novih moči: „Prejšnji teden sem prejel klic gospe, ki mi je povedala, da z družino že dolgo niso bili v restavraciji. Rekla je ‘hvala, ker mi boste omogočili morda zadnji božič z družino, saj sem zelo bolna’. Tu rečeš zato sem bil 30 ur na nogah, hvala lepa.“
Niso pa poskrbeli le za hrano, saj bodo družine prejele tudi darila in darilne bone za trgovino. Povezal so se tudi s Srednjo šolo za oblikovanje Maribor in več frizerskimi saloni, ki so pred božičem družinam brezplačno uredili frizure, ter s cvetličarno, ki je zavijala darila. Družinam iz Ruš in Lovrenca na Pohorju je uredil prevoz z avtobusom, razkril pa je tudi napovedano presenečanje „Denarja se je nabralo toliko, da bomo nekaterim družinam, ki so s tem že seznanjene, plačali za okoli deset tisoč evrov položnic za vodo, elektriko, plin. To je tista moja pika na i tega projekta,“ pove Suljić, ki je letos uvedel še eno noviteto: „Dve leti sem se ubijal s krožniki in nalaganjem porcije vsakemu posamezniku. Postrežba na tak način je lepa, vendar sem lani videl, da čeprav so gostje uživali, so hoteli več hrane, ampak si niso upali povedati. Letos se s tem nisem želel zafrkavati, zato bom pripravil topli bife z dvema juhama, predjedjo – hamburgerji, ki mi jih je ena pekarna pripravila zastonj-, na voljo so hladne jedi, glavne jedi, sladice. Bife je res poln, nalašč sem pretiraval s količino, da so si lahko ljudje vzeli, kolikor hočejo, in še domov so si lahko odnesli, kar je ostalo.“
Dobrodelni Amir je povedal, da je že od nekdaj čutil, da bi rad ljudem pomagal. Gre za gesto, pri kateri ne pričakuješ nič v zameno, in to se mu zdi normalno. Amir se je s kuhinjo začel spoznavati v petem razredu osnovne šole, ko ni prenesel, da se starša prepirata glede kosila. Vajeti je prevzel v svoje roke in pripravil obrok za vse, sam pri sebi pa rekel, da njegova ženska ne bo nikoli kuhala.
Čeprav se je pri tej trditvi uštel, v kuhinji še vedno neizmerno uživa, največje veselje pa začuti, ko vidi, da so gosti za hrano hvaležni in jo cenijo. Kot rečeno božiča sicer ne praznuje, saj ni krščanske veroizpovedi, ga pa dojema kot dan, ko se čas nekoliko ustavi in ljudje zasijejo v svoji pravi obliki.
Amir priznava, da so se ga v preteklih dveh izvedbah določene zgodbe zelo dotaknile. Gosti so iz restavracije odhajali s solzami sreče, nekateri so ga naslednji dan prosili za kos kruha, da bi lahko še na božič nekaj pojedli. „Že pol leta slabo spim. V spominu ti ostane, ko se ti družina zahvali, te otroci objamejo in starši jokajo, ko ne morejo verjeti, kaj je nekdo zanje naredil brez evra zaslužka. Ko te nekdo po večerji vpraša, če bi lahko kak kos kruha vzel za domov, ker ga nimajo več, se ti zlomi srce.“ Vodja restavracije Parma, Rajko Lahovnik, ki Amirju stoji ob strani že od prve izvedbe pa ob tem pove: „Ne moreš verjeti svojim očem in ušesom, ko slišiš, da je 12-letni otrok prvič dobil pod jelko darilo. Takšne stvari te ganejo in takšnih zgodb je veliko več, kot mislimo. Veseli me, da so gosti tudi letos bili deležni romantičnega vzdušja v soju sveč in kamina, vsaka družina je prejela darila, nekateri darilne bone za trgovino…“
K prazničnemu vzdušju bo letos prispeval tudi znani glasbenik Marko Soršak Soki, ki je za glasbo poskrbel skupaj z violinistko: „Amir mi je predstavil projekt in me vprašal, ali se vidim v njem. Absolutno se, saj je res odlična ideja. Mislim, da je Amir ‘zbobnal’ res lepo ekipo, ki je ta večer naredila nepozaben. Skratka, gre za zgodbe, ob katerih se ti zasolzijo oči, saj ni enostavno na takšen način na božični večer pogostiti toliko ljudi v stiski, predvsem pripraviti večerjo za tiste, ki si prazničnega obroka ne morejo privoščiti.“
Mariborskemu kuharju z velikim srcem, ko so mnogi poudarjali je pred pričetkom obiskov gostov, čestital tudi domači župan Saša Arsenović, ki se je tudi sam prepričal, da je Suljiću dejansko mar za ljudi, ter da se pri dobrodelnosti ne gre za zaslužek in slavo, temveč da je ljudi potrebno razumeti, jih poslušati in jim ponuditi roko.
Kakorkoli že, verjetno je lepo nekomu na ta način polepšati dan, še posebej v decembrskem času, ko vidimo obilje na vsakem koraku, zaradi česar pridejo stiske, pomanjkanje in osamljenost nekaterih, še bolj na plan.
