Vstopili smo v peto leto vojne, ki jo vojaški analitiki označujejo kot hibridno pozicijsko vojno. Frontna črta ostaja relativno stabilna, vendar je intenzivnost bojev na mikroravni (droni, elektronsko vojskovanje) dosegla vrhunec. Rusija uporablja taktiko »tisočerih rezov« s stalnim pritiskom na več točkah, medtem ko se je Ukrajina po uspešnih protinapadih pozimi 2025/2026 osredotočila na »aktivno obrambo« in uničevanje ruske energetske infrastrukture z dolgoročnimi robotskimi sistemi. Ob dodajanjih se zdi, kot da so vse oči uprte v Iran oz. Bližnji Vzhod, Ukrajina pa je obstala nekje ob strani. No, Evropska unija še vedno ostaja prva, ki ni zavrnila pomoči v vseh oblikah od ekonomske do oborožitvene.
Trenutno dogajanje na terenu
Leto 2026 zaznamuje tehnološki preboj masovna uporaba avtonomnih dronov z umetno inteligenco, ki so odporni na motenje signalov. Ukrajinska operacija »Pajkova mreža« je močno otežila rusko oskrbo na zasedenih območjih. Stanje na fronti je še vedno alarmantno, čeprav je Rusija v zadnjih mesecih utrpela neto izgubo ozemlja (v marcu in aprilu okoli 5–10 kvadratnih kilometrov), vendar še vedno nadzoruje ključne dele Donbasa in jug države.
Pomembna je energetski vojna. Ukrajina zdaj redno napada ruske rafinerije nafte globoko v ruskem zaledju (npr. Tuapse), kar povzroča resne motnje v ruskem izvozu in oskrbi vojske.
Ali ZDA še pomagajo Ukrajini?
Še, vendar z drugačno dinamiko. Po vrnitvi Trumpa v Belo hišo (januar 2025) se je narava pomoči spremenila. Zmanjšal se je namreč obseg pomoči. ZDA niso več t. i. odprta blagajna. Kongres je za leto 2026 potrdil približno 400–500 milijonov dolarjev neposredne vojaške pomoči (v primerjavi z desetinami milijard v letih 2022–2023). Čeprav je skupni znesek manjši, ZDA še vedno zagotavljajo kritične sisteme, kot so prestrezniki za Patriot in napredna obveščevalna podpora.
ZDA so pripravljene zgolj na pogojno pomoč. Bela hiša zdaj pomoč veže na določene diplomatske cilje in zahteva večjo transparentnost. Predvsem pa jih (kot vedno) zanima, kakšno korist bodo imeli od vedno bolj »ubobožane » in uničene Ukrajine. Tukaj predvsem mislim na rudnine, s katerimi je bogata Ukrajina. Ta velja za eno z rudninami najbogatejših držav v Evropi, kar je leta 2026 postalo eden ključnih stebrov njenega odnosa z ZDA. Ocenjena vrednost njenih mineralnih surovin presega 12 bilijonov evrov (nekateri viri navajajo celo do 15 bilijonov), pri čemer država razpolaga z 22 od 50 surovin, ki jih ZDA opredeljujejo kot kritične za nacionalno varnost. Zanimajo jih predvsem litij, titan, grafit, uran in mangan.
EU ostaja glavni nosilec podpore, žrtev pa je vedno več
Evropska unija je leta 2026 prevzela vlogo primarnega finančnega in vojaškega pokrovitelja Ukrajine. EU je za obdobje 2026–2027 sprejela obsežen finančni paket v višini 90 milijard €. Od tega je 60 milijard € namenjenih izključno vojaški pomoči in krepitvi ukrajinske obrambne industrije. Evropa pospešeno gradi lastne kapacitete za proizvodnjo streliva, da bi nadomestila ameriški umik iz prve bojne linije dobav.
Na področju žrtve te agresorske Ruske vojne na Ukrajino je alarmantno. Za Ukrajince mnogo bolj, saj štejejo žrtve v več sto tisočih padli borcev in civilnih prebivalcev, natančneje med 100.000 in 140.000 ukrajinskih vojakov, število skupnih žrtev (vključno z ranjenimi) pa se giblje med 250.000 in 500.000, civilnih žrtev pa med 50 in 70 tisoč. Sem je treba prišteti še 250 do 350 tisoč ranjenih in trajno onesposobljenih. Civilnih žrtev naj bi bilo med 300 in 500 tisoč.
Zahodne obveščevalne službe (npr. Nizozemska in IISS) pa ocenjujejo, da je Rusija ob agresiji na Ukrajino doslej utrpela okoli 1,2 milijona trajnih izgub, od tega je več kot 500.000 mrtvih vojakov. Rusi seveda zavajajo in navajajo mnogo nižje število žrtev, predvsem pa se te razlikujejo med civilnimi žrtvami, ki jih je na ruski strani mnogo manj, »zgolj« 8 tisoč na obmejnih območjih z Ukrajino.
Je videti konec vojne?
Trenutno prevladuje ocena, da popolnega vojaškega konca v letu 2026 ni na vidiku, se pa vojna prevesa v novo fazo. Vprašanje, zakaj ne, je v nepopustljivosti Kremlja oz. Putina, ki še vedno stavi na izčrpanje Zahoda in verjame, da čas dela zanj, kljub »iranizaciji« (izolaciji) ruskega gospodarstva. Rusi krepijo sodelovanje z Iranom, ki je napaden s strani agresorskih ZDA, Rusija pa odločno zavrača kakršna koli evropska ali Natova varnostna jamstva za Ukrajino, kar je za Kijev nesprejemljivo. Hkrati pa Rusi iščejo oporo v Kitajski, Indiji in drugje (z veliko preračunljivosti tudi pri Trumpu, ki je vedno bolj »škrt« pri pomoči Ukrajini.
Prebivalstvo Ukrajine pa je po vseh teh letih vojne utrujeno. Ankete v Ukrajini prvič kažejo povečano pripravljenost na zamrznitev frontne črte v zameno za mir in vstop v EU. Rusija pa se sooča z ogromnimi stroški vzdrževanja okupiranih območij in vojaškega aparata, kar jo je prisililo v t. i. velikonočno premirje ali dolgotrajnejše prekinitev ognja. Vojna v Ukrajini je namreč dosegla točko strateškega ravnovesja,kjer nobena stran nima dovolj premoči za odločilen preboj, hkrati pa nobena ni dovolj šibka, da bi kapitulirala.
Leto 2026 bo verjetno leto prehoda med aktivno vojno in zamrznjenim konfliktom. Ključni dejavnik ne bo več le število tankov na bojišču, temveč vzdržljivost evropskih proračunov in hitrost ukrajinske integracije v zahodne varnostne strukture, medtem ko orožje še vedno govori. Čeprav se končne mirovne pogodbe še ne vidi, se vse bolj izrisuje scenarij »korejskega modela«, kar pomeni prenehanje aktivnih spopadov brez formalnega priznanja meja. Do takrat bo minilo verjetno še kar nekaj mesecev, morda celo let.
Zbral, uredil in komentiral: doc. dr. mag. Bojan Macuh
