Rozalija Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni obeležila lep življenjski jubilej
Te dni, ob zadnjih izdihljajih letošnjega poletja je bilo še posebej veselo v Črešnjevcih, dober streljaj iz središča Gornje Radgone. Na svojem domu, tik ob dveh znamenitostih Črešnjevcev, Dajnkovi domačiji in vili Holt, med najdražjimi je namreč lep življenjski jubilej, 100. rojstni dan praznovala Rozalija, po domače Zaliko Lutar. Vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja, so ji voščili mnogi svojci, prijatelji, znanci, sosedje…, obiskala pa jo je tudi delegacija območnega združenja in krajevnega odbora rdečega križa. Ob tej priložnosti je pravo slovesnost pripravila Zalikina vnukinja Olga, pri kateri preživlja jesen življenja, ter njen mož Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Zaliko so obdarili in ji ob visokem jubileju čestitali predstavniki rdečega križa, predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci-Zbigovci, Janko Auguštin, ki ji je v imenu RK izročil darilo, predsednica in sekretarka Območnega združenja RK Gornja Radgona, Silva Vračko in Katja Makovec ter poverjenika RK Tončka in Franc Breznik, v imenu radgonske občine, kjer je Zalika ena najstarejših občank, pa podžupan David Roškar. Ker je bila tudi gasilka je v delegacij bil tudi predstavnika PGD Zbigovci, Miran Jaušovec in Janko Kniplič, ki sta ji čestitala in itočila plaketo ter lep šopek. Z darilom in čestitkami je prišla tudi delegacija Društva upokojencev Gornja Radgona, s predsednico Inge Ivanek na čelu. Ob tej slovesnosti so nekaj pesmic zaigrali tudi domači tamburaši iz KD Peter Dajnko Črešnjevci, saj je nekoč tudi sama pela.
Po prisrčnih čestitkah so se vsi gostje usedli za obloženo mizo, nazdravili s slavljenko, se posladkali s torto in se sproščeno pogovarjali. Ker je kljub svoji starosti še vedno zelo razgledana in z odličnim spominom, je bil klepet s slavljenko Zaliko nadvse zanimiv. Rodila se je 23. avgusta 1922 v družini “gospočkega” viničarja Ivana in Neže Potočnik v Policah, odkoder je 8 let obiskovala OŠ v Gornji Radgoni. Kot je povedala, je hodila v šolo 7 km peš. Najhujše je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Takrat sta oče in mati z ročnim plugom do bližnje glavne ceste naredila tir, saj sta ob Zaliki imela še 12 otrok. Včasih so imeli otroci iz tega dela Polic srečo, da jih je v šolo na vozu peljal oče Ivan Lutar, ki je bil konjar v KK Gornja Radgona. Že zgodaj je kot otrok morala pomagati staršem pri obdelavi vinograda, ki so ga obdelovali gospodarju, ki je živel v Avstriji. Bosa je v vinogradu nosila »škropilcu«, ki je škropil vinsko trto, z nahrbtno škropilnico, ki so ji rekli »püta«, galicijo. Škropivo so z namakanjem galicije in apna, pripravljali v velikih lesenih ali cementnih kadeh, vodo pa zajemali v mlakah, ki so bile v dolini in bližini vinogradov katere so, kot viničarji obdelovali. Gospodar je bil pošten, saj je vsako delo, ki so ga opravili v vinogradu pošteno plačal. Kot mladenka je bila tudi varuhinja otrok pri znanem krojaču Jošku Propstu v Radgoni.
Leta 1942 si je Zalika ustvarila družino z možem Antonom, ki je umrl pred 21 leti, in če bi danes živel bi letos praznovala hrastovo poroko – 80. let zakona. Poročil ju je tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa se je odvijala v avstrijski Radgoni. Kot je povedala, v vojnem času, slavja ni bilo. S pričama so odšli le na kosilo v gostilno. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, zato nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši v Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že osemkrat. Po poroki nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, iz katere se je vrnil po štirih letih. V zakonu se nama je rodilo sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke, kateri so me obdarovali s številnimi vnuki in pravnuki, prvih več kot 20, pravnukov pa več kot 30, zraven pa je že tudi najmanj 10 prapravnukov. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem Kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož in sva praznovala tudi zlato poroko. Ker sem celo življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam sedaj pokojnino po možu, ki je umrl leta 2001.«
„Nikoli nisi imela veliko, a si imela veliko srce“, je med drugim bilo slišati na slovesnosti. Če Zaliko ne bi izdajale noge, bi še rada delala na vrtu. Tako pa sedaj, če je potreba, le kaj stori v kuhinji, kjer je v pomoč gospodinji, vnukinji Olgi. Kratkočasi se z vsakodnevnim branjem Slovenskih novic. Posebno rada bere, še vedno brez očal, tudi lokalni štirinajstdnevnik Prepih, kjer najde novice iz domačega okolja. Z branjem, gledanjem televizije in poslušanjem radija je na tekočem z vsemi dogodki, ki jih prinašajo mediji. Ker ima dober spomin si jih tudi zapomni. Je zelo vesele narave, saj je tudi med praznovanjem, kot iz rokava povedala kakšno šalo, kateri smo se od srca nasmejali. Rada je tudi pela. Spominja se, da je bilo nekoč veliko ljudskega petja. Po končanem delu na polju ali vinogradu je vedno zadonela pesem. Kot je dejala je bila to neka sprostitev po napornem delavnem dnevu. Rada je šla tudi v cerkev, kjer je pela na koru…Zna pa tudi pripovedovati šale, pri katerih se lahko nasmeješ.
