Delegacija Občine Sveta Ana ob 97. rojstnem dnevu obiskali najstarejšega občana, vsestranskega Andreja Kapla z Dražen Vrha.
V teh že mrzlih dneh, ki pa so nič proti mrazu iz časa, ko je bil rojen najstarejši domačin v Občini Sveta Ana, Andrej Kapl z Dražen Vrha tik ob regionalni cesti Trate – Lenart. Rodil se je namreč v pozni jeseni davnega leta 1928, in svojega najstarejšega občana je ob tej priložnosti obiskala občinske delegacija na čelu z županom Martinom Breznikom na čelu. „Gospod Andrej je naš najstarejši občan, ki ima neomajno voljo in zavidanja vredno energijo. Še vedno rad skoči na sprehod, še raje pokramlja ter pozorno spremlja, kaj se dogaja v naši občini. Ob obisku nas je pričakal z nasmehom, iskrico v očeh in tisto pristno modrostjo, ki jo lahko prinesejo le leta, polna zgodb. Takšni trenutki človeka spomnijo, kaj je v življenju res pomembno – povezanost, toplina in kanček nagajivosti. G. Andrej, iz srca vam želimo veliko zdravja, miru, sončnih dni in še mnogo prijetnih sprehodov!“ je ob tej priložnosti povedal župan Breznik
Slavljenec 97-letni Andrej Kapl iz Slovenskih goric, ki pet razredov hodil v slovensko, dva v nemško šolo, ima zelo pestra življenjsko pot. Gre za možakarja, ki se je odhodu v nemško vojsko izognil s hujšanjem, ki je v JLA padel s konja, ki mu je plaz odnesel hišo, ki je tudi danes umsko in telesno zdrav veseljak…Ob tem Kapl potrjuje, da je v naši majhni državici na sončni strani Alp toliko zanimivih reči in zlasti ljudi, da se mnogim niti sanja ne. Le malo je potrebno sprehoditi po lepih hribčkih in ravnicah, od Svečine do Metlike, od Lendave do Debelega rtiča, in od Rateč do Kozjanskega, ter se ozreti sem in tja. Povsod se za ograjo lepih podeželskih ali mestnih domačij, ali stenami stanovanj in stanovanjskih hiš „skrivajo“ prijazni, prijetni in veseli ljudje, ki lahko razlagajo o pestrih in zanimivih dogodivščinah iz svojega življenja.
In med takšne, ki so imeli in imajo pestro in pisano življenjsko zgodbo je tudi Andrej Kapl z Dražen Vrha v občini Sveta Ana, ki jih je pred koncem leta dopolnil 97. Z nami je delil svojo življenjsko zgodbo, polno zanimivih, nenavadnih in danes praktično nepredstavljivih situacij. Kljub častitljivim letom je še vedno čil in kar je najpomembneje, umsko in telesno zdrav, tako da še vedno poprime za kakšno lažje opravilo na domačiji, kjer jesen življenja, po smrti žene Marije leta 2017, preživlja s sinom Viktorjem in njegovo družino. Posebej rad poklepeta o svojem pestrem življenju, o katerem bi lahko gotovo posneli tudi filmsko uspešnico. Andrejeva zgodba se je začela davnega 25. novembra 1928 v vasi, kjer živi še danes, le da kakšno hišo ali dve višje v takrat še samostojni majhni občini Dražen Vrh. Njegov oče, ki je bil rojen v bližnjih Žitencah, se je poročil z Marijo in si na Dražen Vrhu skupaj z družino ustvaril skromno domovanje. Poleg Andreja sta se v družini rodila še Viktor (1924) in Marija (1926). „Imeli smo okoli pet hektarjev zemlje, dve kravi, kakšno teličko in nekaj prašičev. Spomnim se, da smo njive orali s kravjo vprego; oče je bil za plugom, otroci pa smo morali voditi živali. Doma smo pridelali nekaj pšenice, krompirja in koruze, dovolj, da smo lahko preživeli,” se spominja Andrej, ki je kljub delu na kmetiji obiskoval šolo. Naredil je pet razredov slovenske in dva razreda nemške šole pri Sv. Ani. Ko je kot 15-letnik, leta 1943 končal s šolanjem, je že dobil delavsko knjižico.
„Takrat je bilo v navadi, da so otroci s številčnejših družin hodili služit na druge kmetije. Sam sem na srečo lahko s sestro, ker je brat moral v vojsko, ostal doma. Sem pa takrat dobival raznorazne pozive; tako sem moral na smučarski tečaj v sosednjo Avstrijo, kjer so nas en mesec urili v smučanju. Dva meseca sem moral sodelovati v strelskem tečaju, ki so ga vodili vojaški invalidni oficirji. Šlo je za neke vrsto predvojaško urjenje. Nato pa sem leta 1944 tudi sam dobil poziv, da moram v nemško vojsko. Ker mati ni želela, da gre od hiše še drugi sin, mi je svetovala, naj nekoliko manj jem. In res, v naslednjih dneh sem precej shujšal in ko sem moral pred komisijo, so mi odhod v vojsko prestavili za eno leto. Takrat je že bilo konec vojne. Tudi mojega očeta je tedanja nemška oblast želela poslati v vojsko, mislim, da na vaško stražo. Ker tudi on tega ni želel, se je skrival, in ga je, podobno kot ostale, iskala policija. Ker pa je Dražen Vrh spadal pod cmureški okraj, sosednje Žitence pa pod ptujskega, se je oče skupaj s sosedi skrival po gozdovih na Žitencah, saj tam policija ni imela pristojnosti za iskanje. Tako da so ti starejši možje v glavnem drugo svetovno vojno preživljali po gozdovih,” razlaga naš sogovornik in dodaja, da življenje v tistih časih ni bilo lahko.
Ker je tudi imel delavsko knjižico, je moral pomagati pri gradnji vaških cest. Pri tem je tudi nekaj zaslužil, tako da si je lahko že leta 1943 kupil kolo. „V tistih časih smo ravno v moji vasi urejali cesto, seveda vse ročno. Prekopali smo ogromne količine zemlje, ki so jo kmetje, tisti, ki so imeli vole, odvažali na vozovih,” razlaga Andrej, ki je tudi hodil, z očetom čevljarjem, na tako imenovane štere po vasi, na katerih sta čevlje sosedom, znancem in ostalim izdelovala kar na domu. S čevljarsko obrtjo se je družina, tudi po osvoboditvi, preživljala. Na podstrešju stare hiše je še zdaj ohranjena zbirka čevljarskega orodja, ki ga hodijo gledati tudi turisti od blizu in daleč. Leta 1948, ko je moral Andrej v vojsko, bil je med prvimi rekruti v tedanji Jugoslaviji, je tudi čevljarska obrt začela izgubljati na pomenu. Primanjkovalo je materiala, zlasti usnja, tudi tedanja usnjarna Pirih v Lenartu, ki je krojila živalske kože, je propadla. Med živalsko kožo je moral tudi v JLA, saj je po prvih šestih mesecih v Bitoli šel v „prekomando“ v Barešan, ki je bil znan po konjenici. Sprva je vsaka četa samo čistila konjske hleve, nato pa so morali tudi na konje.
„Zame je bilo to prvič. Spomnim se, da sem moral zajahati kobilo in se z njo odpraviti do bližnjega potoka na napajanje. Že takoj pri izhodu iz konjušnice sem skoraj padel z nje, ko pa je pri zapornici skočila čez ograjo, ob kateri je rasla akacija, sem padel s kobile na hrbtenico in negiben obležal. Takoj so me odnesli v ambulanto, kjer so ugotovili, da so bile poškodbe tako hude, da nisem bil več sposoben služenja vojske. Premestili so me v bolnišnico v Zagreb, kjer so mi povedali, da bom moral na postelji z deskami ležati dve leti. Takoj sem si dejal, da to ne bo mogoče. Ker sem imel poškodovani četrto in peto vretence, se nisem smel gibati, kljub temu pa je hitro prišlo do vnetja. Zato so me z vagonom odpeljali najprej na Reko, nato pa od tam v bolnišnico v Lovran, kjer sem dejansko ves v mavcu ležal dve leti. Tedensko so mi opravljali punkcije, hrano so mi v žile vbrizgavali preko injekcij. Po enem mesecu sem bil vedno bolj šibek, nato pa me je obiskal slovenski zdravnik in me takoj napotil na operacijo. Ta je bila uspešna, vnetje so očistili in res sem začel postopoma okrevati in se po dveh letih (1953) vrnil domov. Usnjeni steznik, ki je podpiral mojo hrbtenico, sem moral še kakšno leto nositi doma, še danes ga sicer hranim na podstrešju, sem pa po poškodbi popolnoma okreval.”
Ko se je Andrej vrnil domov, je ugotovil, da se je sestra medtem že poročila, zato je tudi sam, kot pravi, začel iskati življenjsko partnerico. Všeč mu je bila soseda Marija, s katero se je kmalu poročil in zaživel na njeni kmetiji. Tista hiša ni bila v najboljšem stanju, zato sta se odločila, da bosta zgradila novo. Andrej se je zaposlil v Cestnem podjetju Maribor in že po dveh letih nabavil ves potreben, sicer rabljen material. Iz njega so pod bližnjim klancem postavili drugo hišo, katere del je jeseni 1962 zaradi obilnega deževja, odnesel zemeljski plaz. S finančno in materialno pomočjo občine in podjetja, kjer je bil zaposlen, so hišo za silo sanirali. Nato pa se je ponudila priložnost, da kupi staro hišo na lokaciji, kjer živijo še danes. Nakup hiše pa ni bil preprost, saj je bila v družini le Andrejeva plača, poleg tega pa je bilo potrebno nahraniti številne družinske člane; ob Andreju, njegovi ženi in dvema otrokoma, Viktorju in Janku, so namreč z njimi živeli tudi ženina mama, sestra in teta. Z lastnikom hiše se je dogovoril, da bo na plačilo počakal eno leto, hkrati se je v CP Maribor začeli dogovarjati za posojilo. Ponudili so mu zgolj možnost nakupa materiala. „Ker tega takrat nisem potreboval, sem na zadrugi z enim izmed kupcev naredil zamenjavo, on je dobil material, jaz pa denar. Ob tem sem si še sposodil nekaj denarja, tudi podjetje mi je dalo nekaj kredita, in tako sem uspel zbrati približno milijon tedanjih dinarjev. S tem denarjem sem odkupil in obnovil hišo. Nato pa se je zgodila devalvacija, zaradi katere sem vrnil bistveno manj denarja, kot sem si ga izposodil. Res sem imel srečo.”
K zanimivi Andrejevi zgodbi sodi tudi iskanje brata Viktorja, ki je leta 1953 moral v nemško vojsko in se nikoli ni vrnil. Odkrili so, da je živel v Wellsu, in je umrl leta 2009. Seveda je zraven tudi stara cimprana hiša, kjer so nekoč živeli, danes pa zaščitena kot etnološki spomenik, obnovljena in v njej, enako kot pred stoletjem in več živijo njihovi gostje – turisti iz vse Slovenije in tudi iz tujine. Cimprana hiša je bila zgrajena okoli leta 1850. Na podstrešju hiše je urejena zbirka starega kmečkega orodja in opreme. Na domačiji so v okviru čezmejnega projekta Detox uredili sanitarne prostore za potrebe sprejemanja turistov in možnosti nudenja nočitev v objektu. Zraven tako imenovane Kaplove domačije stoji nov stanovanjski objekt, v katerem Andrej ob svojem sinu Viktorju ter njegovi ženi preživlja jesen življenja. Ima dve vnukinji (Petra, Simona) in enega vnuka (Boštjan) ter eno pravnukinjo (Daša) in štiri pravnuke Tim, Lan, Teo, Jan). Z veseljem Andrej kaže tudi šest kolensko družinsko „drevo življenja“, ki ga je vrsto let, s pomočjo sorodnikov, urejal sin Viktor. Vpisanih je več kot 150 družinskih članov, ki se nikoli niso srečali. Viktor pove, da jih je gotovo še več, a je težko povezati vse niti, zlasti na desnem bregu reke Mure, v Avstriji, kjer je veliko Kaplov.
Ker se je za Andrejevim bratom Viktorjem izgubila vsaka sled, je družina začela s poizvedovanjem Andrej nam še pove, da brat in sestra ne živita več. Brat Viktor, ki je moral leta 1943 v nemško vojsko, se od tam ni nikoli več vrnil. Je pa z njim povezana zanimiva zgodba. Družina je namreč kasneje raziskovala njegovo usodo in ugotovila, da je bil zajet na Siciliji, bil premeščen v Egipt, kjer je nekaj časa živel pri aleksandrinkah (zdomske Slovenke, ki so od druge polovice 19.stoletja do druge svetovne vojne odhajale v Egipt, zlasti v Aleksandrijo) Slovenkah. Od tam je pobegnil v Anglijo, postal angleški pilot britanskega kraljevega vojnega letalstva (RAF). Leta 1961 je Viktorjeva žena umrla v prometni nesreči, njuna 8-mesečna hčerka pa je preživela. Pred prometno nesrečo je bil Viktor z družino v Sloveniji v stalnih stikih prek pošte, potem pa so se vezi pretrgale. Vedeli so le da živi v Walesu (Pembrooku). Andrejev sin Viktor je nato s pomočjo spleta in Facebooka ugotovil, da je njegov stric Viktor že pokojni, umrl je leta 2009, njegova hčerka pa je nato celo kasneje prišla v Slovenijo, kar je bilo prikazano v oddaji Dan najlepših sanj…
