V Gornji Radgoni je potekala „jesenska“ krvodajalska akcija
Glede na to, da so po slovenskih bolnišnicah, zlasti obeh univerzitetnih kliničnih centrih, potrebe po krvi velike, je vsak prostovoljni darovalec te nenadomestljive tekočine, dobrodošel. Tega se zavedajo tudi v Območnem združenju RK Gornja Radgona, ki pogosto pripravlja akcije darovanja krvi. Poleg v občinah Apače, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ter tudi v nekaterih večjih podjetjih, pa je vsekakor največ prostovoljnih krvodajalcev v občini Gornja Radgona. Tako je OZ RK Gornja Radgona, skupaj s Krajevno organizacijo RK Radgona, ter Centrom za transfuzijsko medicino UKC Maribor, v domačem gasilskem domu pripravilo tradicionalno dvodnevno „jesensko krvodajalsko akcijo“. Udeležba je bila solidna, saj se je akcije udeležilo 122 (prvi dan 48, drugi dan 74) prostovoljnih darovalcev in kot nam je povedala sekretarka OZ RK Gornja Radgona Katja Makovec, so organizatorji zadovoljni z udeležbo prostovoljnih krvodajalcev.
Dodala je, kako je darovanje krvi gotovo ena najplemenitejših oblik pomoči sočloveku. S številom krvodajalcev se Slovenija uvršča v evropsko povprečje, najpomembnejše pa je, da smo na področju preskrbe s krvjo samozadostni. To pomeni, da v celoti pokrivamo potrebe lastnega zdravstva po krvi. V Sloveniji potrebujemo v povprečju okoli 300 do 350 krvodajalcev na dan, da bolnikom zagotovimo potrebno količino krvi. Krvodajalci so pomemben del zdravstvenega sistema, saj bolnikom omogočajo ustrezno zdravljenje s krvjo. V Sloveniji statistično vsakih pet minut nekdo potrebuje kri, največ krvi pa je potrebno pri operacijah jeter ter na odprtem srcu.
V dolgoletni tradiciji slovenskega krvodajalstva se je izkazalo, da so prostovoljnost, neplačanost in anonimnost pomembni temelji za preskrbo z varno krvjo. Ker je krvodajalstvo prostovoljno in brezplačno, se zanj vsak odloči zgolj zato, ker želi pomagati in je dovolj zdrav za to. Le zdrava kri pa resnično rešuje življenja! Anonimnost pomeni, da krvodajalec ne ve, komu je daroval svojo kri, prejemnik pa ne, od koga jo je prejel. Sicer pa ne pozabimo; Darovanje nič ne boli, veliko pa pomaga, ne le prejemniku, temveč tudi darovalcu! Zanimivo je namreč, da so zavodi, ki odvzemajo kri v minulih letih, pri laboratorijskih preiskavah krvi, ki so vedno obvezne, odkrili na desetine ljudi okuženih z virusom HIV. Torej ne le, da s svojo krvjo pomagamo tistim, ki jo potrebujejo, temveč preko temeljitih pregledov in preiskav pomagamo tudi sebi.
Kri sicer lahko daruje vsaka oseba: med 18. in 65. letom starosti, ki tehta vsaj 50 kg in je dobrega zdravja; moški na vsake 3 mesece, ženske na vsake 4 mesece, a le, če zadnje tri mesece ni imel večje operacije oz. v zadnjih šestih mesecih ni dobil transfuzije. Ženska ne sme biti noseča, nihče pa ne sme vsaj 12 do 24 ur jemati določenih zdravil (o tem pred samim odvzemom odloča zdravnik). Krvi pa ne morejo dati ljudje, ki so kdajkoli imeli: hujše bolezni srca; maligne bolezni; aids; hepatitis C; sladkorno bolezen, ki jo uravnavajo z insulinom; revmatoidni artritis ali psoriazo. Kri ne morejo darovati niti osebe okužene z virusom HIV, in njihovi spolni partnerji; osebe, ki so si kadarkoli vbrizgavale droge; moški, ki so imeli spolne odnose z drugimi moškimi; osebe, ki za spolne odnose prejemajo plačilo ali drogo; osebe, okužene z virusom zlatenice (hepatitis B in C).
Fotografije: Ludvik Kramberger