Slovenija je v evropskem vrhu po prižigu nagrobnih sveč – tradicija ali…
Vsako leto, ravno te dni, še zlasti 1. novembra, se še posebej spominjamo svojih dragih pokojnikov. Tudi prav je tako, kajti v tem turobnem novembrskem jutru se tihe misli boleče prepletajo z rahlo jutranjo meglico, ki nas te dni nenehno spremlja, kot bi čutila, da je v mnogi srcih trpek spomin na pokojne, s katerimi smo preživeli srečne koščke življenja. Odšli so potem z odra življenja, ker je tako hotela usoda, pravzaprav kot nam je narava pisala. Kajti ne usoda in ne narava se ne zmeni za goreče želje mnogih izmed nas, da bi naši dragi, sedaj pokojni, ostali z nami, prav takšni kot so bili, z dobrimi ali manj dobrimi lastnostmi. Nekaterim izmed njih je bila smrt tudi edina rešiteljica v bolečinah in trpljenju, drugim se je žal, mlada kri pomešala z asfaltom nekje na cesti, tretji so v trpljenju in valu nemoči, katere marsikdo izmed nas ne more dojeti, sami pretrgali svojo nit življenja…
Kakorkoli že, smrt vedno pride ob nepravem času, kajti od tukaj naprej nastane bolečina tistim, ki ostanejo in se jim z »odhodom« drage osebe nekako, vsaj za trenutek ali določen času, ustavi življenje. Zato je 1. november dan, ko so pokopališča, večna počivališča vseh naših prednikov, ena sama pisana poljana cvetov, prepredena z drobnimi plamenčki sveč in grenko bolečino spominov v srcu, ki so jih prižgali v teh dneh. V teh dneh, tudi zaradi naših dragih pokojnih, pa ne bi smeli biti tudi mi v sebi površni. Smisel praznikov je v tem, da popustijo sovraštva, da se zmoremo opravičiti sočloveku, če smo ga nehote ali načrtno prizadeli. Dandanes sta sovraštvo in nespoštovanje med ljudmi kot vsakdanji kruh in to gotovo bremeni in greni življenje vsakemu, ki ga je deležen ali pa ga nosi v sebi, kar je slaba naložba za mirno življenje,ki si ga prav gotovo vsak od nas želi.
Tudi ko gre za dan mrtvih, 1. november smo si ljudje različni in imamo različne poglede na ta praznik. Žal marsikdo stopi do groba svojca samo ta dan, in to bolj zaradi živih, da bi ga tam videli in zgolj iz navade, kot zaradi samega pokojnega. Zato prižgana lučka na pozlačenem podstavku ni merilo bolečine, niti bohotni cvetovi krizantem in drugega cvetja, katerega število nikakor ne sme biti manjše od tistega na sosedovem grobu. To je k večjemu le razlog, da si v teh dneh majejo roke mnogi trgovci s cvetjem in svečami in to na naš račun. Ob rednih cvetličarjih in svečarjih pa se žal v teh dneh namnožijo številni takšni in drugačni »cvetličarji« in »trgovci«, ki se ob vsem neupravičeno bogatijo, in mi jim pri tem pomagamo. Slovenci namreč še vedno slovimo po tem, da smo po porabi nagrobnih sveč v samem vrhu EU. Letno namreč prižgemo do 15 milijonov nagrobnih sveč, kar znaša približno 6000 ton, torej povprečni Slovenec letno prižge kar sedem nagrobnih sveč. Kljub visokim številkam pa je sveč na slovenskih pokopališčih vsako leto manj, saj smo jih pred nekaj leti prižgali kar osem milijonov več. Poraba nagrobnih sveč se opazno poveča okrog 1. novembra, ko je prodanih več kot polovica vseh sveč. Različne institucije zato z akcijami pozivajo k manjši porabi in s tem k manj odpadkom, denar, ki bi ga namenili za sveče in rože pa lahko namenimo v dobrodelne namene. Našim pokojnim nič ne pomeni enkrat letno tako obilno „okrašen“ grob, kar nekateri povezujejo s tradicijo…, bolj bi dejali, da s tem, kaj bo rekel sosed!
