Ukrajinka, ki že 28 let živi v Prlekiji, dan in noč neutrudno pomaga beguncem iz njene nekdanje države
Ko bodo ukrajinski (najbrž tudi prelški) zgodovinarji v prihodnosti „obdelovali“ nesmiselno agresijo Ruske federacije na njihovo državo, bo med omembe vrednimi osebami svoje mesto gotovo našla tudi Svetlana Oletič, ki domuje v Mali Nedelji, gričevnati vasi v Prlekiji. Dokler eni z orožjem branijo svoja ognjišča, vasi in mesta, kakšnih 700 kilometrov daleč, soproga in mama petih Svetlana, svoj boj vodi s pomaganjem rojakom, ki so pribežali k nam, ali pa jim odvaža humanitarno pomoč v njeno rojstno državo. Dobesedno tako, športnica in pedagoginja, ne le, da zbira humanitarno pomoč, prevaža pribežnike, jim išče nastanitve, jih poučuje slovenščino…, se je namreč sposobna usesti za volan tovornjaka in v sedmih – osmih urah odpeljati humanitarno pomoč v Ukrajino. Ko je natanko pred enim mesecem (24.2.) prišlo do prvega bombardiranja njene prejšnje države, kjer je imela še veliko svojcev, sorodnikov in prijateljev, je Svetlana začela s svojo humanitarno dejavnostjo, katero izvaja podnevi in ponoči. Le nekaj časa dnevno je v službi, ter pri družini, ostalo pa namenja tistim, ki jim je potrebna.
V Ljutomeru, kjer izvajajo tečaj slovenščine za Ukrajince, je prvi dan gostila 16, malo zatem pa je 22 pribežnikov. Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer je na čelu z ravnateljem Zvonkom Kustecem jim je velikodušno ponudila svoj prostor, da bi tam izvajali tečaj slovenščine za ženske, ki so prišle k nam iz Ukrajine, in za njihove starejše otroke. Tečaj je organizirala Svetlana Oletič, pri tem ji pomaga Olga Najzhar. Na tečaj hodijo ukrajinski begunci, ki so naseljeni v različnih krajih: Moravci, Kapela, Rihtarovci, Turjanci, Veržej, Kuršinci pri Mali Nedelji… Precejšnji problem je bil, kako vse pripeljati v Ljutomer in potem odpeljati nazaj domov. Na pomoč je priskočila podjetnica Milica Makoter, ki je organizirala kombi, kateri pobira vse ženske z otroki. Tečaj poteka ob torkih in četrtkih od 17.00 do 18.30 ure. Nekatere ukrajinske ženske se še niso udeležile tečaja, saj so morale paziti na svoje mlajše otroke. Obljubile so, da se bodo menjavale pri varstvu in tako izmenično obiskovale tečaj. Poleg Svetlani so Ukrajinke hvaležne še nekaterim domačinom, saj je Olga Najzhar že pripravila plakete za Milico Makoter, Venčeslava Lihtenvalnerja, Boruta Svatino, Jasno Branko Staman in Svetlano, na njih pa je bilo napisano: Zahvala za hiter odziv in organizacijo humanitarne akcije. Hvala za pogum, dobroto in človekoljubno pomoč v času vojne v Ukrajini.
Svetlana pove, da je izvajanje tečaja zelo dobrodošlo, ker gre namreč za čimprejšnjo socializacijo Ukrajink in njihovih otrok ter vključevanje v družbo. „Vse ženske so izrazile željo, da bi čim prej začele delati in služiti denar, saj nočejo biti odvisne od drugih. Nihče ne ve, kako dolgo bo trajala ta brezsmiselna vojna. Lahko se razvleče na mesece in celo leta in ves ta čas bodo vsi ti ljudje živeli pri nas v Sloveniji, zato znanje slovenskega jezika še kako potrebujejo,“ je ob tem pojasnila Svetlana, ki je skupaj z omenjenima Venčeslavom Lihtenvalner in Borutom Svatino, ter svojo sestro Viktorijo Pokhodenko, peljala dva polna velika kombija opreme. Za 640 km dolgo pot so rabili kar sedem ur. Na železniški postaji Zahony sta jih pričakali dve daljni sorodnici Svetlane, ki sta prispeli iz bombardiranega Harkova. Na mejni prehod z Ukrajino, kjer so jih pričakali ukrajinski prostovoljci. Ena izmed ukrajinskih prostovoljk je bila Tanja, zdravnica, ki je organizirala celotno humanitarno akcijo z ukrajinske strani. Tanja dela kot porodničarka v bolnici Užgorod, blizu madžarske meje. Med potjo slovenskih prostovoljcev po Madžarski je Tanja uredila vso potrebno dokumentacijo, deklaracijo za zbrane stvari in dovoljenje ter vse zahtevano posredovala Svetlani. Tako so imeli vse potrebne dokumente, brez katerih ne bi mogli prek meje z Madžarsko.
Ukrajinski prostovoljci so bili ne glede na mraz in na pozno nočno uro prešerno razpoloženi in se pogovarjali s Slovenci. Naredili so nekaj fotografij in posnetkov. Tanja se je skoraj razjokala, ko je zagledala otroško risbico z ukrajinsko zastavo in napisom v ukrajinskem jeziku, ki jo je narisal otrok iz Slovenije. To risbico so Slovenci imeli nalepljeno na vratih kombija. Slovenski prostovoljci so Ukrajincem poleg hrane, medicinskih pripomočkov in oblačil predali tudi nekaj sto evrov denarja, ki so ga prispevali Prleki. Na meji Ukrajine z Madžarsko je bilo zelo napeto, saj so madžarski cariniki zelo komplicirali in niso pokazali razumevanja za humanitarno pomoč. Najprej niso hoteli spustiti kombijev na ukrajinsko ozemlje oziroma na šengensko območje, pozneje pa jih niso hoteli spustiti nazaj v Slovenijo. Ne glede na vse je akcija slovenskih prostovoljcev uspela! Domov so se vračali kar deset ur, saj je na obvoznici mimo Budimpešte zaradi avtomobilske nesreče bila strašna gneča. Svetlana Oletič je že pred tem iz Ukrajine rešila svojo sestro Vito in nečakinjo Katjo. Obe sta zaradi vojnih razmer zapustili dom v Kijevu, tam pa sta morala ostati njuna mož oziroma oče Roman ter sin oziroma brat Andrej. Ko je šla po Vito in Katjo, je želela pomagati tudi drugim. „Na železniški postaji v Zahonyju, kjer vsa s prijateljem Borutom Svatina pobrala sestro in nečakinjo, je bilo ogromno ljudi, ki so jih evakuirali iz Ukrajine. Gotovo sem jih vprašala vsaj dvajset, ali bodo šli z nami v Slovenijo, vendar so se vsi, ki sem jih ogovorila, z vlakom odpravili v Budimpešto, v center za begunce. Tako sem domov pripeljala le sestro in nečakinjo,“ je pripovedovala Svetlana. Ker obe, tako Vita kot Katja, dobro šivata, si bosta poskušali v Sloveniji poiskati začasno službo. Za začetek bosta poskušali nekaj denarja zaslužiti s prodajo trajnostnih oblačil, ki jih bo šivala Katja, ki je z družino vsako leto vsaj dvakrat prišla na obisk v Slovenijo s sestri Svetlani.
Zato se tu počutijo domače in jim je država všeč, a je njihov dom Ukrajina. „Pred začetkom vojne nihče ni zares verjel, da se bo zgodila. Ko se je res začela, pa država ni bila dobro pripravljena nanjo. Ni namreč dovolj zatočišč ali niso ustrezno vzdrževana. Veliko ljudi zato spi na postajah podzemne železnice, kamor so s seboj vzeli vse, kar so lahko. Mi z družino živimo v velikem blokovskem naselju, v katerem je več tisoč ljudi, vendar imamo do prvih postaj podzemne železnice kar nekaj hoje. Ker bi bilo nevarno gibati se po ulicah, smo se skrivali v kleti bloka. Ker pa je bilo zelo hladno, smo šli nazaj v stanovanje in se skrivali v sobi na sredini stanovanja, ki nima oken,“ je dogajanje v prvih dneh vojne opisala Katja. Kasneje so se začeli prebivalci Kijeva združevati, saj so želeli pomagati svoji vojski. Moški so polnili vreče s peskom, s katerimi so postavljali barikade, ženske in tudi otroci pa so kar na ulicah izdelovali zažigalne steklenice – molotovke, je še povedala Katja Pohodenko, ki si želi le, da bi se vojna čim prej končala in bi lahko Ukrajinci znova normalno zaživeli.
Kakšna je slovenska zgodba Svetlane Oletič?
Ko jo je leta 1994 pot zanesla v Slovenijo, si nikakor ni mislila, da bo tukaj ostala za vedno.
Sedaj pa, kot sama pravi, že 28 let „živim v čudoviti državi na sončni strani Alp. Slovenija je postala moja druga domovina in hvaležna sem usodi, da mi je to namenila.“ Že več kot dve desetletji dela na OŠ Mala Nedelja kot učiteljica športa. Poleg dela v šoli je še trenerka in trenira mlade odbojkarice. Svetlanina osebnost je kot svet s štirimi stranmi neba: šport s trenerstvom, učiteljevanje s poslanstvom, materinstvo in povezovanje s prijatelji. Vsestranska Svetlana se je s svojimi ukrajinskim duhom, angažirano zavzetostjo tako na športnem, pedagoškem kot umetniškem udejstvovanju zasidrala in spojila s prleškim svetom. Zato je zdaj že Prlekinja iz Male Nedelje, ki ima slovensko državljanstvo, ne ve pa točno, kakšne nacionalnosti je. Rojena v nekdanji Sovjetski zvezi, živela in študirala v Ukrajini, kjer je dandanes nikogaršnja zemlja. Danes se pokrajina, kjer je njeno rojstno mesto Lugansk, imenuje Luganska narodna republika. A je ni priznal nihče, razen Južne Osetije, ki je prav tako mednarodno nepriznana, in sedaj Rusija. Svetlana, takrat še s priimkom Lukijenko, je prišla v Slovenijo pred 28 leti kot perspektivna odbojkarica, ki je opravičila svoj sloves izjemne športnice. Poročila se je z „izbrisanim“ Hrvatom, danes je mama petih otrok in z družino živi v Mali Nedelji, kjer je tudi učiteljica športne vzgoje.
„Območje, kjer je moje rojstno mesto Lugansk, je zdaj nikogaršnja zemlja; prej je bila to Ukrajina, štiri leta nazaj pa – ko so volili novega ukrajinskega predsednika, pa so želeli tam postati samostojni. Ta, pa tudi še sosednja republika, ti dve republiki sta sami sebe poimenovali Luganska narodna republika in Donecka narodna republika. Tam smo živeli namreč rusko govoreči prebivalci in bili bolj vezani na Moskvo, ne toliko na Kijev. Jaz sem z družino, moj oče, mama, sestra in jaz, živela v Lugansku, mestu, ki je veliko približno za dve Ljubljani, imeli smo štiri univerze. Danes tam živi le še nekaj tisoč ljudi, ki niso želeli sprejeti novega ukrajinskega predsednika, na novo napisane zgodovine, niso želeli na novo govoriti ukrajinsko… In Ukrajina jih vidi kot teroriste. Na žalost se je takrat začela vojna, ki še do danes ni končana.«
Obe republiki se tako nimata več za Ukrajino, Ukrajina pa jih še ima za svoje ozemlje, zato je tam ukrajinska vojska, zaradi tega se je še pred napadom Rusije, tam bilo strašno, bil je pokol med prebivalstvom. Svetlana razlaga, da se je že prej iz Luganska izselilo na tisoče ljudi. Njena starša sicer že kar nekaj let živita v Harkovu, sestra s svojo družino pa je bila v Kijevu, je pa v Lugansku še nekaj njenih tet in stricev ter drugi daljni sorodniki: »In ti ljudje, ki še živijo tam, sploh nikamor ne morejo, vse polno je minskih polj, jih pa tako ali tako ne izpustijo iz države. Če pa jih, pa ne morejo nič odpeljati, saj jim na meji vse vzamejo. Tam je zdaj brezvladje – tolpe kradejo okoli, rušijo hiše, posiljujejo, ubijajo … Od leta 2014 je tam umrlo na tisoče ljudi. Niso dobivali plač, pokojnin, niso imeli elektrike, vode … skratka – katastrofa. To je bil politični Černobil in lahko bi rekli, da je najhujša katastrofa v Evropi, ki se je zgodila po balkanski vojni.«
Svetlana je v Slovenijo prišla leta 1994, stara 22 let in izjemno atraktivna, kakšna je tudi danes. Svetlana se tega, da privlači moške, zaveda in, pravi, tudi zato pravzaprav nerada pove, od kod prihaja: »Ker se moški kar naenkrat začnejo drugače obnašati; oči se jim kar svetijo. Ko sem prišla v Slovenijo, so me skoraj vsi spraševali, ali znam plesati ob drogu … Ne vem, ali so si predstavljali, da v Ukrajini za vsakim vogalom stoji drog, na katerem se lahko zavrtiš…« Svetlana je Lugansku študirala, končala Fakulteto za šport in v Sloveniji diplomo kasneje nostrificirala. A k nam ni prišla kot učiteljica, pač pa kot vrhunska športnica: „Že od nekdaj sem bila športnica in v Lugansku me je v ekipi, ki je bila četrta v celi Sovjetski zvezi – bile smo pred ekipo Moskve, našel trener Zoran Kolednik ter me povabil s seboj. Najprej v Maribor, a potem so njega povabili v Ljutomer in mene je peljal s seboj. Sem se pa na svoji poti iz Ukrajine v Slovenijo dejansko najprej ustavila v Ljutomeru; takrat samo na pijači.“
In takrat še ni vedela, da ji bodo zelo hitro ponudili pogodbo, ter da bo igrala za Ljutomer, se tukaj poročila in ustalila. Svetlana je bila navajena prestolnic – pred Slovenijo je v Madridu igrala za Španijo, s svojo ukrajinsko ekipo pa je non stop potovala – Moskva, Pariz, Baku, Damask, Ciudad de México … Potem pa Ljutomer. A, tako je prav, pravi zdaj Svetlana, ki se je zelo hitro in zelo dobro naučila slovensko. Moža je spoznala v Ljutomeru, prav tako se je gibal v svetu športa, le da v nogometu in kmalu sta dobila otroke. Najprej dve deklici, dvojčici Diano in Michelle, ki sta že študentki, nato po sedmih letih še Aliso, ki je osmošolka, četrti otrok je Nadja, zadnji pa je prvošolec Aleksej. »Vsi nekaj trenirajo, Diana in Michelle igrata odbojko za Puconce, Alisa pa za Ljutomer. Nadja je tudi že odbojkarica, Aleksej pa je, kot oče, nogometaš. Svetlana je po dolgih letih nehala igrati odbojko, jo pa po številnih šolah še vedno uči igrati druge.
