Več kot pol stoletja živi v Sloveniji, sedaj nikamor ne more, saj ga nihče noče
Ko se je ena izmed prejšnjih vlad Republike Slovenije odločila „izbrisati“ več kot 25.000 oseb, predvsem državljanov nekdanje skupne države, gotovo niso pomislili, da bo to največji „madež samostojne Slovenije od njenega nastanka“, kot pravijo nekateri iz vrha slovenske politike. In dokler se je stanje z veliko večino „izbrisanih“ tako ali drugače rešila, je še vedno več deset oseb, ki očitno ne obstajajo več, čeprav so tukaj in med nami ter preživljajo ponižanja in travme, ki si jih gotovo ne želi nihče med nami. Med njimi je nedvomno tudi 79-letni Dušan Grahovac, ki je nehote pred več kot letom in pol končal na pljučnem oddelku UKC Maribor, kjer sedaj „uradno“ živi, pravzaprav se za stenami druge največje bolnišnice v državi odvija žalostna zgodba človeka, ki je pred 52 leti prišel v Slovenijo. Na njegove težave izbrisane oz. NN osebe smo v Slovenskih novicah opozarjali pred slabim desetletjem, a se žal ni zgodilo nič, razen, da je možakar starejši in še slabši, saj so mu očitno šteti dnevi. Brez statusa, brez stalnega bivališča, brez državljanstva in sploh brez ustrezne dokumentacije, sedaj domuje pravzaprav životari na pljučnem oddelku, kjer tudi ne vedo kaj bi z njim. Ker je nepokreten ga v dom za brezdomce ne morejo sprejeti, v dom za starejše pa ne more, ker nima urejenega statusa državljanstva. Njegov primer pozna ves državni in politični vrh, a rešitve zanj, vsaj zaenkrat, ni. Večina tistih, ki bi morali nekaj postoriti očitno čakajo, da bi umrl saj potem ne bi morali iskati rešitve, ki za Dušana več ne obstaja, razen „če bi me kdo raztrosil moj pepel“, kot je pred dnevi razlagal s solznimi očmi.
Izbris iz registra stalnega prebivalstva mu je zapečatil življenje
Dušanova „Slovenska pomlad“ se je začela leta 1972, ko se je kot mlad, zdrav in sposoben vsakršnega dela, iz zahodne Bosne in Hercegovine, iz mesta Drvar, preselil v Slovenijo. Zaposlil se v Jeklotehni, nato je delal v TMI Košaki, natanko dvajset let kasneje, leta 1992 pa pristal v skupini izbrisanih, se čem se je začela njegova agonija iz katere ni izhoda niti po 32 letih. Ne le, da se zadeva ne rešuje, temveč se je Dušanova življenjska zgodba iz leta v leto bolj zapletala. Sedaj ga očitno najbolj pozna Mišel Ristov, socialni delavec v UKC Maribor, saj veliko z njim komunicira. To, da si takrat ni uredil statusa slovenskega državljana, Dušan še danes močno obžaluje, a ne ve kaj se je pravzaprav dogajalo. Bil je zmeden in ni vedel, če bo še kdaj lahko šel v BiH, če vzame slovensko državljanostvo…, kot nam je pred leti dejal. V glavnem je pač postal človek N.N., ki je le občanoso opravljal kakšna priložnostna dela, da se je lahko preživljal, saj v tistem času niti v BiH ni mogel, saj je tam divjala vojna, sploh pa tam tudi nima ničesar. Vmes je delal tudi kot sodobni hlapec na neki kmetiji, ko pa se je tudi tam lastništvo menjalo je ostal brez vsega, tako, da je bil na koncu v bistvu brezdomec. Ob sprejemu v bolnišnico so najprej mislili, da gre za klasičen primer brezdomca, ki se bo po opravljenem zdravljenju vrnil nazaj v zavetišče, kjer je prebival pred sprejemom v bolnišnico, a ni bilo tako. „Potem smo pa videli, da gospod dejansko nima nobenih papirjev in je bil tudi pod malo drugačnim imenom voden najprej, ker uradno v konkretnih evidencah ni bil voden pod pravim imenom. Ker nima kam, prebiva v bolniški sobi,” je razložil Ristov. Dušanovo zdravstveno stanje se je sicer izboljšalo do te mere, da zdravljenja že nekaj časa ne potrebuje. Je pa dejstvo, da je bolnišnica že leto in pol njegov življenjski prostor, močno načelo njegovo psihično zdravje. Sam je naveličan in povsem razočaran nad situacijo, ki se mu je zgodila. “Zelo, zelo sam sebe krivi za to, kar se mu je zgodilo. Je pa že res naveličan – dobro leto in pol je že dejansko v bolnišnici in samo čaka, če se bo kaj premaknilo. Sam nima neke moči, da bi lahko karkoli naredil glede tega,” nam je še zaupal socialni delavec Ristov, ki dodaja, da je s primerom seznanjen ves državni vrh, žal se nihče ne zanima, le v mariborskem kliničnem centru se nadvse trudijo, da bi zadevo rešili, a jim je žal doslej uspelo urediti zgolj začasno prebivališče v bolniški sobi. Kaj počnejo na ministrstvu za notranje zadeve, kjer nam na vprašanje o Dušanovem statusu niti niso odgovorili, na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in ministrstvu za solidarno prihodnost. Zanj vesta tudi Vlada RS in Predsednica RS, a se očitno Dušanovega primera raje vsi otepajo, razen mogoče predsednica, ki se je zavzela za ureditev statusa vseh izbrisanih.
Ker nima urejenega državljanstva in stalnega prebivališča, Dušana ne morejo namestiti v dom za starejše. Zaradi svoje nepokretnosti pa se ne more vrniti niti v zavetišče za brezdomce. „Težava je v tem, da je naše zavetišče sestavljeno tako, da imamo pet bivalnih enot – bivalnikov, ki so locirani zunaj na našem vrtu v zavetišču, sanitarije pa so v notranjih prostorih. Tukaj gre za določene ovire, ki jih gospod ne bi mogel premagovati ali z vozičkom ali kako drugače,” je povedal Darko Bračun iz Nadškofijske karitas Maribor, kjer so za Dušanovo zdravje v okviru probono ambulante v preteklosti že večkrat poskrbeli. Bračun ob tem dodaja, da Dušanov primer še zdaleč ni osamljen.
„To so predvsem vedno starejše osebe. V zadnjih petih letih me je opozorila naša diplomirana medicinska sestra, da smo obravnavali okoli deset podobnih primerov,“ je zaupal Bračun, ki dodaja, da v Nadškofijski karitas v Mariboru imajo rešitev, ki jo državi predlagajo že dalj časa, a posluha vsaj do danes za to še ni bilo, sami pa tega ne zmorejo. „Nujno bi potrebovali neko po-hospitalno enoto, kjer bi bili prejemniki pomoči, ki potrebujejo takšno pomoč tudi primerno medicinsko oskrbljeni,“ pove Bračun.
Tako danes postaja jasno, da samo še Nadškofijska karitas in UKC Maribor imajo nekaj solidarnosti, ki nenehno apelirajo državne službe, naj resno vzamejo Dušanov primer in ga uredijo – ne čez pol leta, ne čez en mesec, ampak danes. Žal temu ni tako, kajti državni (in drugi) birokrati na katere smo se med pripravljanjem prispevka obračali, so predvsem poudarjali, da zaradi varovanja osebnih podatkov ne morejo ničesar povedati. Po drugi strani pa je zanj oseba z imenom Dušan Grahovac, neobstoječa oz. je imenovana N.N. In to osebo so oktobra 2022, zaradi suma na tuberkolozo, sprejeli na pljučnem oddelku UKC Maribor, kjer je tako postal stalna stranka, saj ga več ne morejo vrniti v zavetišče za brezdomce, od koder je prišel v bolnišnico. „Na cesti sem, hoditi ne morem. Zato moram tukaj ležati,“ je s težavo povedal Dušan, Mišel Ristov, socialni delavec UKC Maribor, pa dodaja: „Mi ga seveda ne moremo vreči ven in gospod pri nas ostaja, dokler se kaj ne uredi.“ zavedajo se v bolnišnici, da bolniška soba, v kateri se izmenjujejo tudi drugi bolniki, ni primerno bivališče. Ne zaradi psihičnega, ne zaradi fizičnega okrevanja, prav nasprotno. Grahovcu se zdravstveno stanje, še razlaga Ristov, iz dneva v dan slabša. „Predstavljajte si, da ste leto in pol samo v bolnišnici in je to vaš življenjski prostor. Prišli ste sem mogoče pozdravit neko zadevo, pol pa ste ostali tukaj in ne morete sploh nikamor. Tako da tudi psihično je njegovo zdravje zagotovo izredno načeto ravno zaradi tega, sploh če primerjam, ko je prišel pa do danes…“
Nataša Pirc Musar: „Izbrisani so največji črni madež v zgodovini Republike Slovenije“
Dušan Grahovac se je rodil pred koncem 2. svetovne vojne, 15. aprila 1945 v Gruborskem Naslonu pri Drvarju v BiH, kjer je mimogrede, slabo leto pred tem potekala operacija Desant na Drvar oz. Konjičkov skok. Ko je imel še svoje dokumente, je vse o svojem življenju z lahkoto dokazal. Danes mu lahko le verjamemo. O tem nam je pred slabim destletjem povedal: »Imam sestro, ki je živela v Nemčiji in si je želela, da bi na stare dni skupaj z bratom živeli doma v Bosni. Na to sem se zanašal, zato takrat, ko se je bilo treba odločiti, nisem vzel slovenskega državljanstva. Prisoten je bil tudi strah, saj so v Bosni vladale vojne razmere in kaos: Če vzamem slovensko državljanstvo, ne bom mogel več v Bosno in tam preživeti starih dni, sem menil. Bil sem zmeden in sam v odločitvi…“
A Dušanov primer ni edini, saj jih je bilo veliko in jih je še nekaj. V Sloveniji po trenutnih podatkih nevladnih organizacij živi še okoli 30 ljudi, ki si niso uredili statusa. Točne številke niso znane, gre predvsem za starejše ljudi, na katere so nevladniki naleteli v različnih situacijah. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je tako znova opozorila na nujnost dokončne zakonske ureditve statusa izbrisanih. „Izbrisani so največji črni madež v zgodovini Republike Slovenije kar se tiče spoštovanja človekovih pravic. V uradu predsednice republike smo seveda pripravili predlog zakona, zelo hitro bi se ga dalo sprejeti. Na zadnjem sestanku s predsednikom vlade sem mu to omenila, prosila sem ga, da uredi zdravstveno zavarovanje vsaj za teh 30 identificiranih, ki živijo v Sloveniji brez dokumentov. Obljubil je, da bo zadevo pogledal in da bo naredil vse, kar lahko. Jaz upam, da bo obljubo izpolnil,“ je zatrdila predsednica Pric Musar.
