Šport, rekreacija in delo, so Karlov vsakdan za lepo, dolgo in zdravo življenje

Tudi danes, kot osemdesetletnik teče kot mladenič; Karl Vrbnjak iz Dragotincev praznuje okrogel življenjski jubilej, ter 62 let športnega delovanja

V Dragotincih, tik ob pomurski avtocesti, v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, smo v teh dneh, na »povabilo« njegovega prijatelja Janka Lovreca, obiskali Karla Vrbnjaka, ki je včeraj, 25. februarja 2025 praznoval lep življenjski jubilej, 80. rojstni dan. Z vsestranskim Karlom smo se pogovarjali v lepo urejenem domu, kjer živi z ženo Majdo, nad njima, na podstrešju velike hiše, pa si je topli dom uredil eden izmed njunih dveh vnukov, Luka. Čeprav je osrednja tematika pogovora bila praktično neverjetna športno – rekreativna Karlova zgodba, je beseda nanesla tudi na kaj drugega, saj smo o življenju našega gostitelja in sogovornika izvedeli veliko zanimivega tudi z drugih področij njegovega pestrega in bogatega življenja.

Rodil se je 25.2.1945, v družini matere Pavle in očeta Karla, v kateri je bilo sedem otrok, štiri sestre in trije bratje. Družina se je preživljala na 10 ha veliki posesti. Osnovno šolo je obiskoval v Sv. Jurija ob Ščavnici, kamor je kakšne 4 km, kakor vsi tedanji šolarji, hodil peš. Kot je dejal, je bilo najhujše pozimi, ko je zapadla debela snežna odeja, a za bodočega odličnega športnika ni bilo nič težko. „Po končanem osnovnošolskem izobraževanju sem se odločil, da bom postal kovač. V bližnji Čakovi sem si našel kovaškega mojstra Franca Kegla, ki je bil dober mojster, a tudi strog. Vajeniško šolo sem obiskoval v Gornji Radgoni, kjer je bil ravnatelj Milan Kocuvan, ter v dve leti v Ljutomeru. V šolo sem se od doma vozil s kolesom. Ko sem opravil pomočniški izpit za vozno podkovskega kovača, sem se takoj zaposlil v Tovarni avtomobilov v Mariboru. Kot kovač sem delal pri utopnem kovanju izdelkov. Ob delu sem se tedaj šolal na Delovodski kovinarski šoli za odrasle in postal kontrolor kovaških izdelkov v obratu kovačnica,“ razlaga Karl.

V času bivanja v Mariboru je spoznal bodočo ženo Majdo in leta 1970 sta skupaj odšla na začasno delo v Nemčijo, v mesto Tutlingen, kjer se jima je rodila hčerka Eva. Po šestnajstih letih dela sta se odločila vrniti v Slovenijo, saj sta vedno pogrešala svojo domovino Slovenijo, Prlekijo in Slovenske gorice. „Po vrnitvi sem se zaposlil v Avstriji, v avstrijski Radgoni (Bad Radkersburgu), kjer sem delal v kovinski industriji. Tu sem ostal na delu vse do upokojitve, ko sem napolnil 42 let delavne dobe,“ pove Karl, ki pa se je ob delu vseskozi posvečal športu in rekreaciji.

„Takoj, ko sem se zaposlil v Mariboru, tedaj sem bil star 18 let, sem se vpisal v Železničarski atletski klub (ŽAK) Maribor. Vključil sem se v sekcijo za boks. S aktivnimi treningi, ki so se odvijali na Ruški cesti na Studencih v Mariboru, sem dosegal lepe uspehe, saj sem v tedanji Jugoslaviji, v srednji kategoriji do 76 kg leta 1969 postal državni prvak. V domovini sem boksal do leta 1970, do odhoda v Nemčijo. Tam sem se vpisal v nemški boksarski klub in se z boksom ukvarjal 12 let. Ob tem sem se šolal za trenerja v boksu. Ko sem končal boksarsko kariero, sem se v Nemčiji vpisal v tamkajšnji Atletski klub in tekmoval v tekih na krajših in srednjih progah. Po vrnitvi v Slovenijo, sem kot član Tekaške sekcije Radenske tekmoval v polmaratonu in maratonu. Za moj največji uspeh v maratonu štejem udeležbo na svetovnem atletskem prvenstvu veteranov v maratonu v Avstraliji v Brisbanu, kjer sem leta 2001, v ekipni tekmi dosegel 3 mesto. Bil sem tudi Balkanski prvak v malem maratonu, na 21 km, ter v tekih na 3000 in 5000 metrov. Prav tako sem se leta 2002 udeležil evropskega veteranov v Berlinu. Nepozabno doživetje je bila tudi dvakratna udeležba na, kot pravijo, najlepšem gorskem maratonu »Jungfrau« v Švici, katerega cilj je na višini 2.200 metrov.“

Naš sogovornik se redno udeležuje maratona treh src v Radencih, Ljubljanskega maratona, Istrskega maratona, tekov Štajersko-Koroškega pokala in drugih tekov doma in v tujini, saj mu rekreacija in teki pomenijo največ. Včasih se je Karl udeleževal tudi pokala »peš na Pohorje« in še zdaj rad grem s svojimi tekaškimi prijatelji peš na vrh Pohorja. A teki, hoja in boks niso vse, saj je v domačem Rokometnem klubu Millennium iz Sv. Jurija ob Ščavnici 10 let bil kondicijski trener ženske ekipe, katera je v tistem času dosegala lepe uspehe. Kljub svojim zrelim letom Karl tudi danes uživa v športu in rekreaciji, ter še vedno vsak drug dan teče, če ne potem pa vsaj malo telovadi, kolesari ali hodi peš. Zanj je delo, šport in rekreacija vedno jamstvo za lepo, dolgo in zdravo življenje. Ob tem pa njegovo posebno sobo krasijo stotine pokalov, medalj in drugih odličjih, katerih se ne bi sramovali niti nekateri znani športniki. Tudi s strani svoje lokalne skupnosti, občine Sveti Jurij ob Ščavnici je bil že nekajkrat odlikovan za športne dosežke, delo na športnem področju in kot vzor mladim. Vsekakor ne moremo prezreti, da je Karl, ne le dober športnik in športni pedagog, temveč tudi organizator. Bil je idejni oče enega osrednjih športnih dogodkov v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, Blaguškega teka, ki ga je s prijatelji organiziral in vodil 18 let. Sedaj se je odločil, da bo organizacijo prepustil mlajšim, katerim povsem zaupa in verjame vanj. Sam bo še naprej tekel in osvajal pokale in medalje, tudi na domačem Blaguškem teku.

Tudi pri okroglih osemdesetih, je Karl Vrbnjak, še vedno ob športu in rekreaciji dejaven tudi na svojem domu. Kovaška žilica mu ni dala miru, da si doma ne bi uredil kovačnice, kjer se ljubiteljsko ukvarja z umetnim kovaštvom, katerega dela krasijo njegov dom. Kot pravi si s tem krajša čas in napolni dušo za svojo atletsko dejavnost. Sam si je v nekdanjem gospodarskem poslopju uredil posebno sobo, kjer so razstavljeni njegovi pokali in medalje, ki jih je prejel na številnih tekmovanjih. Ob koncu pogovora nam je prijazni dejal: „Kot kovač sem pri mojstru Francu Keglu dobil veliko znanja, a pomembno je, tudi veliko delavnih navad. Prav zato še danes ne morem biti brez športa in fizičnega dela, zato tudi kaj koristnega naredim pri svoji hiši. Moram pa povedati, da me pri tem vseskozi podpira žena Majda. Mislim, da moja volja do atletike in fizičnega dela izhaja iz kovaškega poklica. Če se malo pošalim: Za poklic kovača, je treba biti delaven in hiter, saj mu sicer, od ognja ožarjeno železo, ki ga kuje, postane mrzlo.“

Naj zaključimo prispevek z željami, da še mu dolgo služi zdravje, da bo lahko deloval v atletiki in skrbel za svoj lepi dom v Dragotincih, seveda tudi za nepogrešljivo soprogo in prijateljico Majdo… (L.K.)

Fotografije: Ludvik Kramberger in Osebni arhiv