Izšla je poslanica svetega očeta Leona XIV. za VI. svetovni dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo praznovali 26. julija 2026 na temo: Jaz te ne pozabim (Iz 49,15). Papež je med drugim zapisal: »Obhajanje Svetovnega dneva starih staršev in ostarelih je priložnost, da ponovno odkrijemo, da je Cerkev poklicana biti mati vseh in da se v vsaki starosti lahko odkrijemo kot Božji sinovi in hčere«.
Šesti svetovni dan starih staršev in ostarelih
Jaz te ne pozabim (Iz 49,15)
Dragi bratje in sestre,
Gospod nam prek preroka Izaija obljublja, da nikogar od nas ne bo nikoli pozabil. Zagotavlja nam, da je naše obraze vtisnil v dlani svojih rok (prim. Iz 49,16) in da je njegova ljubezen večja od materine ljubezni do otroka (prim. Iz 49,15). Prerok nam ponuja vpogled v globok in intenziven dialog, v katerem se Bog v domačem tonu obrača na vsakega posameznika in na ljudstvo kot celoto. Tudi danes lahko te besede razumemo kot naslovljene na vsakega od nas in vsakdo lahko sliši, da so besede »Nikoli te ne bom pozabil« izrečene neposredno njemu.
Te besede nas napolnjujejo s tolažbo in upanjem. Odgovarjajo na mučen občutek, ki vznemirja naša srca: »Gospod me je zapustil, Gospod je name pozabil« (Iz 49,14). Kako pogosto v Svetem pismu – zlasti v psalmih – molitev izvira iz obupa tistih, ki občutijo, da njihova življenja ne zanimajo nikogar in ki se počutijo, kot da so zapostavljeni! Boleč občutek pozabljenosti žal delijo mnogi ljudje, med njimi veliko število ostarelih.
Božja ljubezen, ki nikogar ne pozabi, se ponuja kot izraz pravičnosti in odgovor na anonimnost, v kateri se vse prepogosto izgubi človeško življenje. Zlasti življenja mnogih starejših se zdijo prekrita z zastorom, ki zamegli poteze njihovih obrazov in jih ovije v pozabo. To se dogaja v osamljenosti njihovih lastnih domov, pa tudi v ustanovah, kjer je nevarno, da se edinstvenost vsakega posameznika skrči na podatek o številki ležišča ali zdravstveni diagnozi.
Praznovanje svetovnega dneva starih staršev in starejših je priložnost, da ponovno odkrijemo, da je Cerkev poklicana, da je mati vsem, in da se v kateri koli starosti vedno lahko prepoznamo kot Božji sinovi in hčere. Naj bo torej ta dan navdih za vse, zlasti za mlade, da oživijo lep običaj obiskovanja svojih starih staršev, starejših članov družine in tudi tistih, ki nimajo nikogar, ki bi jih obiskal. Prinesite jim prek tega sporočila in svoje prisotnosti tudi bližino in naklonjenost svetega očeta. Poskrbite, da se besede preroka »jaz te ne pozabim« uresničijo v nežnem in ljubeznivem srečanju. »V času, ki daje prednost hitrosti in razdrobljenosti, si človek še vedno želi skrbi in priznanja od pozornih duš, prijaznih besed in od rok, ki so sposobne nežnosti. Digitalna kultura množi povezave in ponuja nove priložnosti za deljenje; vendar pa človeško srce ohranja nepogrešljivo potrebo po pristni človeški bližini« (Enciklika Magnifica Humanitas, 239).
Cerkev razume trpljenje svojih starejših članov; dobro ve, da jih okolica prepogosto gleda skozi prizmo stereotipov in jih obravnava kot breme; zaveda se, da gospodarstvo, kadar je usmerjeno v dobiček, načenja družinske vezi; ve, da mnoge starejše osebe ostanejo same, ker jih zapustijo otroci, ki so prisiljeni oditi v tujino ali celo v vojno. Zaradi vseh teh razlogov razglaša Gospodovo zagotovilo: »Jaz ne bom pozabil!«
V vsaki starosti, še posebej pa, ko nismo več mladi, je radost odkriti – kot je dejal Janez Pavel I., – da smo prejemniki »neumrljive Božje ljubezni. Vemo: On ima vedno oči odprte za nas, tudi ko se zdi, da je temno. On je naš oče; še več, On je naša mati« (Angelus, 10. september 1978).
Čeprav nam takšno razmišljanje morda ni naravno, je vendarle resnica, da tudi v starosti ne prenehamo biti sinovi in hčere; zato vabilo, naj se vrnemo v Božje naročje – katerega ljubezen je tako očetovska kot materinska – velja v kateri koli starosti.
Mnogi ljudje Božjo nežnost odkrivajo skozi celo življenje, včasih celo v njegovih zadnjih fazah. Za razliko od preteklosti se danes vse pogosteje dogaja, da ljudje dosežejo starost, ne da bi imeli pristno izkušnjo vere. Tem lahko starost – ob vprašanjih, ki se v tem življenjskem obdobju pojavljajo – postane pravi čas za začetek ali ponovno vzpostavitev duhovnega življenja. Na tej novi poti lahko spoznamo, da je Bog, kot pravi sveti Avguštin, »mati, ker nas ljubi, ker nas neguje, ker skrbi za nas, ker nas varuje« (Komentar k Psalmu 27, II, 18). To spoznanje nam pomaga, da se ne sramujemo krhkosti, ki se pojavi, in da razumemo, da še vedno potrebujemo drug drugega ter da potrebujemo pozornost in skrb drugih. K Bogu, ki se nam približuje in ki se ga učimo prepoznavati v njegovi nežnosti, se lahko zdaj z otroškim zaupanjem obrnemo v molitvi. Nikoli ni prepozno, da se začnemo obračati k njemu.
Dragi ostareli, papež Frančišek je o vas govoril kot o »novem ljudstvu« (Kateheza, 23. februar 2022), saj število starejših v človeški zgodovini še nikoli ni bilo tako veliko. Zato je pomembneje kot kdaj koli prej, da skupaj z vami, tem »novim ljudstvom«, razmišljamo o tem, kakšno bi lahko bilo naše poslanstvo v času, ko se zdi, da prevladuje krhkost – človekova spremljevalka vse od rojstva. Rad bi vam rekel: ne bojte se krhkosti! Prav ta v sebi skriva nov potencial, ki osvetljuje tudi druge življenjske faze. Ko »priznamo svojo krhkost, se naša srca odprejo za medsebojno podporo in za klic k Njemu, ki lahko podeli tisto, česar nobena človeška moč ne more zagotoviti: globoko spravo src in s tem resničen mir« (Srečanje z alžirsko skupnostjo, Bazilika Marije Afriške, Alžir, 13. april 2026).
Tako lahko kot kristjani doživljamo svojo starost: »krhki« smo, a hkrati »poklicani«. Moški in ženske se namreč lahko v starosti ponovno rodijo (prim. Jn 3,4–6) in skupaj s prerokom vzklikajo: »Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč« (Iz 30,15). Ta moč lahko postane vabilo, naj se za zagotavljanje medčloveškega sobivanja ne zatekamo k poti arogance in moči, temveč k poti sprave in resničnega miru. V tem času, ki ga tako kruto zaznamujejo vojno nasilje in družbeni nemiri, se mnogi sprašujejo, kakšen bo svet, v katerem bodo odraščali njihovi vnuki. Pozivam vas, dragi prijatelji, da se mi pridružite v goreči prošnji, da bi mir zavladal na vsem svetu.
Dragi starejši bratje in sestre, zahvaljujem se vam, da me vsak dan podpirate s svojimi molitvami, zlasti ko molite sveti rožni venec. Hvaležen iz dna srca vas spremljam s to molitvijo: naj nas Gospod, ki nas nikoli ne pozabi, vedno obnavlja v veri, upanju in ljubezni!
LEON XIV.
