V času, ko se zaradi vojne v Gazi lomijo politična in moralna kopja po vsem svetu, je tudi slovenska zunanja politika postala predmet ostrih razprav. Nekateri menijo, da je Slovenija zbliževanje odnosov z Izraelom postavila pred načela mednarodnega prava in človekovih pravic, drugi pa poudarjajo, da mora vsaka država voditi realistično in uravnoteženo diplomacijo. Vprašanje, ali Slovenija »paktira« z Izraelom, zato ni le vprašanje zunanjepolitičnih odločitev, temveč tudi vprašanje vrednot, interesov in vloge države v mednarodni skupnosti.
Če pogledamo razvoj slovenske politike v zadnjih letih, ugotovimo, da je bila Slovenija še nedavno med državami Evropske unije, ki so do Izraela zavzemale razmeroma kritično stališče. Vlada Roberta Goloba je leta 2024 priznala Palestino kot neodvisno državo in se s tem pridružila državam, ki so želele okrepiti mednarodno legitimnost palestinskih prizadevanj za lastno državo. Slovenija je skupaj s Španijo in Irsko pogosto opozarjala na humanitarne posledice izraelskih vojaških operacij v Gazi ter podpirala pobude za večji pritisk Evropske unije na izraelsko vlado. V evropskem prostoru je zato veljala za eno od držav, ki so bile najbolj naklonjene palestinski perspektivi.
Po političnih spremembah leta 2026 pa je prišlo do opaznega zasuka. Janševa vlada je na vrat na nos začela odpravljati nekatere ukrepe, ki jih je uvedla prejšnja oblast, in poudarjati potrebo po obnovi normalnih odnosov z Izraelom. Z vladnega poslopja so nemudoma sneli palestinsko zastavo in začeli paktiranje z Izraelom. Takšna politika je bila deležna različnih interpretacij. Zagovorniki sprememb trdijo, da diplomacija ne more temeljiti zgolj na sankcijah in simbolnih gestah ter da mora Slovenija vzdrževati odprte komunikacijske kanale z vsemi pomembnimi mednarodnimi akterji. Po njihovem mnenju je dialog učinkovitejše sredstvo za vplivanje na ravnanje držav kot izolacija. Nasprotniki takšne usmeritve pa opozarjajo, da je sprememba prišla v času, ko se Izrael sooča z vse več mednarodnimi kritikami zaradi ravnanja v Gazi. Po njihovem mnenju odprava omejitev in krepitev odnosov pošiljata sporočilo, da Slovenija ni več pripravljena dosledno zagovarjati standardov človekovih pravic, ki jih je prej poudarjala. Kritiki zato govorijo o odmiku od načelne zunanje politike in približevanju državam, ki so do Izraela bistveno manj kritične.
Slovenija in Izrael imata že od devetdesetih let določeno obrambno sodelovanje. Izrael je po osamosvojitvi Sloveniji dobavljal nekatere vojaške sisteme in tehnologije, zato odnosi na področju obrambe niso novost. Vendar pa obseg trgovine z orožjem med državama nikoli ni bil posebej velik v primerjavi z večjimi evropskimi državami. Leta 2025 je vlada Roberta Goloba sprejela odločitev, da prepove uvoz, izvoz in tranzit orožja ter vojaške opreme med Slovenijo in Izraelom. Slovenija je takrat poudarjala, da je postala prva država članica EU, ki je uvedla popoln embargo na trgovino z orožjem z Izraelom. Ukrep je bil predvsem politično in diplomatsko sporočilo zaradi razmer v Gazi ter nezadovoljstva z odzivom Evropske unije. Hkrati je vlada priznala, da je bila neposredna trgovina z orožjem med državama že prej precej omejena, zato je imel ukrep predvsem simbolni in politični pomen. Janševa vlada pa je junija 2026 odpravila embargo. Utemeljila ga je, da trgovino z orožjem že urejajo slovenska zakonodaja in pravila Evropske unije ter da dodatna prepoved ni potrebna. S tem je ponovno omogočila uvoz, izvoz in tranzit vojaške opreme med državama, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Kritična presoja tega vprašanja je odvisna od izhodišča. Če izhajamo iz človekovih pravic in mednarodnega prava, je embargo predstavljal jasno politično obsodbo izraelskih dejanj v Gazi. Vprašanje zato ni, koliko orožja si Slovenija in Izrael dejansko prodajata, temveč kakšno politično sporočilo želi Slovenija s svojo politiko poslati mednarodni javnosti.
Pri primerjavi z drugimi državami Evropske unije postane jasno, da Slovenija ni osamljen primer. Evropska unija je glede izraelsko-palestinskega konflikta izrazito razdeljena. Na eni strani so države, kot sta Španija in Irska, ki odkrito podpirajo priznanje Palestine, zahtevajo ostrejše ukrepe proti Izraelu in poudarjajo pomen mednarodnega humanitarnega prava. Na drugi strani sta Madžarska in Češka (po Orbanovem visokem porazu je upati na boljše čase), ki tradicionalno gojita tesnejše odnose z Izraelom ter pogosto nasprotujeta evropskim pobudam za sankcije ali politične pritiske. Med obema poloma se nahaja večina članic EU, med njimi tudi Nemčija in Italija (ne vedo, na kateri strani bi bili, da bi imeli več koristi), ki skušata usklajevati podporo izraelski varnosti s kritikami posameznih izraelskih ravnanj. V tem kontekstu Slovenija danes ni več med najostrejšimi kritiki Izraela, vendar je tudi ni mogoče brez zadržkov uvrstiti med njegove najtesnejše evropske zaveznice. Natančneje bi lahko rekli, da se je pomaknila iz izrazito kritičnega tabora proti bolj zmerni oziroma pragmatični poziciji. To pa še ne pomeni, da je prevzela stališča držav, ki skoraj brezpogojno podpirajo izraelsko politiko.
Ključno vprašanje ostaja, kakšno vlogo naj Slovenija sploh igra v mednarodnih odnosih. Majhne države pogosto gradijo svoj ugled na spoštovanju mednarodnega prava, človekovih pravic in večstranskega sodelovanja. Ko odstopijo od teh načel, lahko pridobijo več manevrskega prostora v diplomaciji, vendar hkrati tvegajo izgubo moralne verodostojnosti. Po drugi strani pa pretirano poudarjanje simbolnih stališč brez dejanskega političnega vpliva lahko vodi v zunanjepolitično izolacijo in zmanjšuje sposobnost države, da učinkovito zastopa svoje interese. Slovenska politika je torej v kratkem času pomembno spremenila svoja stališča, čemur nasprotuje tudi EU. Od države, ki je bila med najbolj glasnimi zagovornicami palestinskih pravic v Evropski uniji, se je premaknila k politiki normalizacije odnosov z Izraelom. Slovenski narod se v povprečju nagiba k miru v Palestini, k vzpostavitvi dveh suverenih držav in preprečevanju genocida nad palestinskim prebivalstvom. Kdor v politiki tega ne sprejme, ne razume ali pač išče drugačne poti (Janševa v Izrael v obdobju agresije le-tega na Gazo), se bo moral zagovarjati, če ne prej, čez štiri leta. No, do takrat pa bo gotovo narejeno veliko nepopravljive škode, katero bo ponovno potrebno odpravljati. In smo spet v začaranem krogu, kot že zadnjih 35 let.(Zbral, uredil in komentiral: Doc. dr. mag. Bojan Macuh)
