Murskosoboški škof dr. Janez Kozinc je 20. junija na Brezjah pri romanju bolnikov, invalidov in starejših poudaril, da človekovo dostojanstvo ni odvisno od zdravja, moči ali samostojnosti, ampak od tega, da je ljubljeni otrok nebeškega Očeta. Ob Jezusovih besedah o zaupanju v Božjo previdnost je spomnil, da človek tudi v bolezni, starosti in nemoči ne izgubi svoje vrednosti, saj ga Bog spremlja z nežnostjo in sočutjem.
V homiliji je škof Kozinc izpostavil, da smo ljudje kakor krhke glinene posode, v katere je Bog položil neizmeren zaklad svoje navzočnosti. Prav v človeški slabotnosti se lahko še močneje pokaže Božja moč, ki človeku daje mir, potrpežljivost in zaupanje za današnji dan. Vernike je spodbudil, naj tudi v preizkušnjah ne gledajo predvsem na izgube, ampak na Gospoda, ki skrbi za človeka bolj kakor za ptice neba in lilije na polju.
Homilijo škofa Kozinca objavljamo v celoti:
Bratje in sestre, posebej preizkušani, duhovniki, diakoni, redovniki, in redovnice, mnogi sorodniki in prostovoljci, ki ste spremljevalci naših bratov in sester!
Poslušali smo Božjo besedo, ki jo Cerkev danes namenja svojim otrokom, v kateri Jezus začne z besedami: »Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Ko človek pride v zrelejša leta ali če preizkušnje pridejo že prej, se zdi takšen uvod preizkušanim bratom in sestram precej oster. Ti se vendar ne ukvarjajo s skušnjavo blišča tega sveta, s kopičenjem stvari ali s prestižem na različnih področjih. Vendar pa bolnemu, z leti nasičenemu človeku verjetno pogosto prihaja na misel hrepenenje po zdravju, samostojnosti in bližini sočloveka. In celo takšna misel in prošnja lahko kdaj prerasteta v mamona – kakor da vrednost človeku dajejo le zdravje in z njim povezana produktivnost, samostojnost, s katero nisem nikomur v breme, ter bližina in sočutje, ki bi ju raje nudil, kakor prejemal.
Medtem pa Jezus opominja, da je človek zanj vreden več kot ptice na nebu ali čudovite lilije na polju. Te nič ne proizvajajo in nič ne služijo, ampak samo so, samo bivajo: ptice letijo in jedo, lilije pa rastejo in cvetijo – Bog Oče pa skrbi za ene in druge. Koliko bolj šele za človeka, ki ga je vzljubil! Vrednost človeka torej ni v produktivnosti ali kakšni zmožnosti, temveč v tem, da je otrok nebeškega Očeta.
Morda v človeku ob boleznih, osamljenosti in odvisnosti od pomoči drugih tli dvom, da je nebeški Oče res skrben in dober do svojih otrok. Medtem pa telo slabi, družbe ni prav dosti, obleka se stara, človek si ne more niti jedi več sam pripraviti. Ali nebeški Oče res ve, da vse to potrebujemo? Kakor velikokrat izkušamo, Bog ne ozdravi našega telesa, niti ne prepreči, da opeša, niti ne poskrbi, da obleka vedno ostane nova. Predvsem Jezusovi zadnji dnevi nas spomnijo, da je bilo tudi njegovo telo uničeno, obleka iztrgana z njega, ob njem pa namesto množic, ki so ga prej obdajale, le Marija, Janez in še nekaj žena od daleč – ter Očetova roka, ki ga je tolažila in mu dajala moči, da bi na tako zahteven način odrešil človeka. Pod križem je ob sočutju matere Marije tudi Oče trpeči ob trpljenju Sina. Kakor na Kalvariji je Bog sočuten tudi ob človeški nemoči in jo želi spremljati s svojo neskončno nežnostjo. Je to tisto, kar lahko »navrže« ob človekovem prednostnem iskanju Božjega kraljestva?
Svet ob doživljanju preizkušenj, tegob starosti in soočanja z minljivostjo ne more dati miru, kakršnega daje Gospod. Tisti mir, ki proseva skozi pogled ali geste brata ali sestre kljub naraščajoči nemoči, oznanja, da se človek lahko popolnoma izroči v Božje roke. To je mir, ki ga ne more preskrbeti krčevito iskanje ali celo najdba koščka zdravja in nove moči. Je drugačen mir, ki izvira od Boga, ko človek v njegove roke popolnoma izroči svoj dan, ne glede na to, kaj prinese. To je težko duhovno zorenje, h kateremu je človek povabljen največkrat prav prek lastne nemoči.
Že ustvarjeni smo kot »glinene posode« – kot krhko telo. Bog bi nas lahko ustvaril močne kakor jeklo, neuničljive kakor granit – pa je Stvarnik izbral krhko snov. Kakor pravi apostol Pavel, pa je v to krhkost položil neizmeren zaklad: svojega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki v to krhko in starajočo se »posodo« polaga svojo besedo ter prihaja vanjo pod podobo kruha, da bi to krhko telo vedelo, da je za Jezusa to še posebej privilegiran kraj srečanja s človekom.
Ko je človek mlad, mu je običajno dana moč, ki jo ljudje lahko vidijo. Ko človek zori in to zorenje spremlja telesna nemoč, pa ta postavlja na preizkušnjo človekovo potrpežljivost, blagost, dobrohotnost in odnos z Bogom – osebno vero. Kadar je naše zorenje položeno v Božje roke, je v naši preizkušnji še bolj vidna Božja moč – »da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas«, kakor pravi apostol Pavel v današnjem berilu.
»Ne bodite torej v skrbeh za jutri,« pravi Jezus. Naš Gospod daje moč za ta trenutek, za današnji dan. Da bo skrbel tudi za jutrišnjega, nas danes opogumlja v evangeliju: živi ptice pod nebom, oblači lilije na polju – koliko bolj skrbi za nas, ki nam je Oče, ne samo Stvarnik.
