Koristna je za prehrano ljudi, še bolj kot krma za živino
Mnogi starejši ljudje tudi tisti srednjih let, zlasti s podeželja, še gotovo pomnijo, da se je nekoč ob koncu julija in v začetku avgusta sejala repa, ki je bila (in je tudi danes) pomembna krma za živino, zlasti za prašiče. Nekaj repe pa so pridelovalci namenili takrat tudi za kisanje, za zdrave zimske specialitete. Repne cime pa so v zimskem času namenili tudi za solato. Repo so običajno sejali na strniščih, ko se je pospravila pšenica ali kakšno drugo žito. V tem času je pogosto bilo sušno obdobje, zato je bila priprava zemlje za sejanje repe večinoma otežena. Kmetje so gotovo poznali najboljše termine za setev repe ob koncu julija in v začetku avgusta. Tako sejana repa se je „imenovala“: Jakobova, 26. julija; Porcijunkulova, 2. avgusta in Lovrenčeva repa, 10 avgusta.
Repa sicer raste pozno v jesen, vse do zmrzovanja zemlje. Pospravljanje repe pa je bilo nekoč opravljeno v glavnem med 1. in 15. novembrom. Ob puljenju in obrezovanju repe so pogosto priskočili v pomoč tudi sosedje. Tako je bilo obrezovanje natja (perja) v glavnem v večernih urah. Šlo je za druženja, ko se je pil predvsem jabolčnik. Kakih posebnih jedi se ob tem ni nudilo. Nekateri pa so repo pustili na posebnih kupih in jo pokrili z natjem in zemljo. V zimskem času so jo sprotno vozili domov. Tisto, ki je bila namenjena za prašiče so kuhali v posebnih kotlih v posebno za to narejenih kuhinjah. Repa, ki sicer nima kake posebne kalorične vrednosti se je nudila predvsem tistim prašičem, ki so bili namenjeni za rejo v naprej, ostalim, ki pa so bili namenjeni za zakol, pa je niso nudili.
Na širšem prleškem območju repne jedi, razen s kašo ob kolinah, niso bile tako poznane, kot je to še sedaj na prekmurskem območju. Tam je posebno znana bujta repa. Ta je bila sestavni del kosila ali večerje na dan kolin. Zaradi česar je dobila ime bujta. “Bujta” namreč pomeni ubita, kar se povezuje z zakolom svinj. Nekdaj so bujto repo pripravljali le pozimi, v času kolin, dandanes pa je na domači mizi kot tudi po turističnih kmetijah in drugih gostilnah skoraj v vseh letnih časih. Ob tem še dodajamo, da so še kar nekaj časa po drugi svetov vojni vsak kos prašiča koristno uporabili. Kožo, ki ta čas nima prav nobene vrednosti, so prodali in z izkupičkom plačali celotno delo mesarja. Iz ščetin so si možje naredili čopiče za britje, sečni mehur pa so posušili in ga uporabili za tobačnico. Vse to je za današnji čas popolna neznanka. Zato je dobro vsaj malo spomniti na skromnost v polpreteklem času.
Sicer pa, repa (Brassica rapa) ali bela repa je korenovka bele barve, ki ima rdeče, zeleno ali vijolično obarvan nadzemni del, ki ga je obsijalo sonce. Koren je kroglaste ali podolgovate oblike brez stranskih korenin, meso pa je bele barve. Listi repe se lahko jedo kot »zelena repa« in po okusu spominjajo na gorčico. Repa izvira iz območja današnjega Afganistana, prve omembe pa izvirajo iz grških in rimskih besedilih, kjer je igrala veliko vlogo v človeški prehrani in živalski krmi. Repa, ki sicer spada med korenovke, najbolje uspeva v hladnem vremenu, saj vročina povzroči olesenelost korenov in posledično slabši okus. Avtohtoni slovenski sorti sta kranjska podolgovata in kranjska okrogla repa. Tradicionalna slovenska oziroma prekmurska narodna jed pa »bujta repa«, pripravljena iz kisle repe, svinjine in prosene kaše.
Zakaj pri repi uživamo tako koren kot nadzemno listje, ki pa se v hranilni vrednosti nekoliko razlikujeta. Repini listi so vir bakra, vitamina A, vitamina C in vitamina K, katerega priporočen dnevni vnos dosežemo že, če jih zaužijemo 25 g. Koren repe pa je vir vitamina C, ki pa se s toplotno obdelavo zmanjša ter kroma. Omeniti kaže tudi nekaj zanimivosti povezanih z repo; Na Irskem in Škotskem npr. za praznik noč čarovnic namesto buče izrezljajo repo. V Libanonu pa célo repo vlagajo v kis kot pri nas kumarice… (F.K.)
