Marija Kozar iz Brengove v Slovenskih goricah praznovala 95 let življenja
Prav zanimive življenjske zgodbe je možno slišati med starejšimi ljudmi s podeželja, kjer je vse skupaj še vedno bližje tradicionalnemu življenju slovenskega človeka. Prav na ta način živi Marija Kozar iz Brengove, v občini Cerkvenjak, ki je pred dnevi praznovala 95 let življenja, katero je v celoti posvetila podeželju in kmetovanju. Ob njenem rojstnem dnevu jo je na njenem domu v Brengovi v Slovenskih goricah, kjer v sožitju živijo štiri generacije, obiskal tudi župan občine Cerkvenjak Marjan Žmavc. In kot nam je povedala je bila županovega obiska in voščila zelo vesela. Enako se je razveselila, da lahko tudi meni pove kaj o sebi.
Marija, ali kot jo kličejo po domače Jürjova Mimika, se je rodila v družini dveh otrok, 10. februarja 1929 leta v stari Jürjovi hiši, sedaj živi s »ta mladimi« v novi hiši. Nikoli se ni poročila, je pa rodila sina Branka, ki ji je bil vso življenje v pomoč pri kmetovanju. Ponosna je na tri vnuke Dejana, Aleša in Tatjano. Neizmerno srečo in veselje pa ji predstavljata pravnuka Maks in Tim, ter pravnukinja Inja.
Marija je od staršev podedovala 10 ha obdelovalne zemlje in 6 ha gozda. Posest je pred leti predala vnuku Alešu, ki je prevzel, kot mladi prevzemnik. Ko smo jo vprašali, kdaj ji je bilo najtežje kmetovati nam je povedala? »Za moje starše in tudi mene, ki sem prevzela posest, je bilo najhuje v času obveznih oddaj. Tedaj smo morali izpolnjevati obvezno oddajo, do te mere, da sami dostikrat nismo imeli kaj jesti. V preteklosti, ko smo poljščine okopavali, in ko še nismo gnojili z umetnimi gnojili, so bili donosi mnogo manjši kot danes. Obdelava zemlje je bila naporna za ljudi in vprežno živino. Sedaj, ko imamo pri hiši vso potrebno mehanizacijo je kmetovanje mnogo lažje. Moram pa povedati, da je veliko manj druženja med sosedi, kot v preteklosti, ko smo si vaščani med seboj pomagali, zlasti ob večjih kmečkih opravilih, kot je: žetev, mlatitev, okopavanje in spravilo poljščin. V veliko veselje mi je, da je vnuk Aleš prevzel kmetijo in nadaljuje s kmetovanjem. Sedaj skupaj s sinom Brankom obdelujeta 40 ha zemlje in redita 400 prašičev, katere prevzema KZ Ptuj. Vso potrebno krmo pridelamo doma, dokupujemo beljakovinske dodatke ter mineralna gnojila.«
Še veliko zanimivega nam je Mimika povedala, tudi da je srečna, da jo vnukinja Tatjana, kljub daljnemu Slovenj Gradcu, z družino veliko krat obišče. Svoj visoki jubilej je praznovala v krogu družine, kjer so se zbrali vsi njeni in ji čestitali. Kot se za visoki jubilej spodobi, je slavljenka bila deležna tudi torte, na kateri je »pihnila« goreče svečke. (L.K.)
Vse življenje je prebila v naravnem okolju na kmetiji (Foto: Ludvik Kramberger)
