V sedemdesetih letih je bila Televizija Ljubljana osrednji ustvarjalec otroškega televizijskega programa v Sloveniji. Otroške oddaje so nastajale z jasno vzgojno, izobraževalno in kulturno usmeritvijo. Njihov namen ni bil zgolj zabava, temveč razvijanje govora, ustvarjalnosti, domišljije, glasbene kulture in spoštovanja slovenskega jezika ter kulturne dediščine. Otroci so oddaje spremljali ob natančno določenih urah, zato je bilo gledanje televizije poseben družinski dogodek. Te oddaje so pomembno zaznamovale otroštvo generacije, ki je odraščala v sedemdesetih letih.
Živ žav je bila ena osrednjih otroških oddaj Televizije Ljubljana. Združevala je pogovor, glasbo, pripovedovanje zgodb, ustvarjalne prispevke in krajše igrane vsebine. Bila je namenjena predvsem mlajšim osnovnošolcem in predšolskim otrokom. Oddaja je spodbujala ustvarjalnost, govorno izražanje, kulturno vedenje in zanimanje za naravo in knjige. Z leti je postala sinonim kakovostnega slovenskega otroškega programa in se je ohranila vse do danes v prenovljeni obliki.
Vetrnica je bila priljubljena otroška oddaja, ki je združevala lutke, igrane prizore, pesmi in poučne vsebine. Posebno pozornost je namenjena razvijanju domišljije, lepemu govoru, otroški ustvarjalnosti in medsebojni pomoči. Za številne otroke je bila ena najbolj pričakovanih tedenskih oddaj.
Ciciban poje in pleše glasbeno-plesno oddajo, v kateri so nastopali otroški pevski zbori, plesne skupine in mladi glasbeniki.Oddaja je približevala slovensko otroško glasbo, spodbujala petje, razvijala občutek za ritem in predstavljala ljudske in umetne otroške pesmi. Mnogi danes znani glasbeniki so prve televizijske nastope doživeli prav v takšnih oddajah.
Televizija Ljubljana je redno snemala in predvajala slovenske lutkovne predstave. Otroci so tako spoznavali dela slovenskih pisateljev in lutkarjev. Najpogosteje so bile uprizorjene zgodbe, kot so Muca Copatarica, Sapramiška, Mojca Pokrajculja, Zvezdica Zaspanka, Bobek in barčica ter druge. Lutkovne predstave so pomembno prispevale k razvoju slovenske otroške kulture.
Leta 1972 je RTV Ljubljana pripravila televizijsko priredbo znamenite zgodbe Ele Peroci. Zgodba o skrivnostni starki, ki otrokom odnese razmetane copate, je otroke učila reda, odgovornosti, samostojnosti in spoštovanja skupnega prostora.
Piki Jakob je televizijska priredba zgodb Kajetana Koviča je otrokom približala dogodivščine plišastega medvedka Pikija Jakoba. Glavne vrednote zgodb so bile prijateljstvo, domišljija, toplina doma in družinska povezanost.
Lahko noč, otroci je bila radijska oddaja, je bila v sedemdesetih letih skoraj nepogrešljiv del večerov slovenskih družin. Pravljice slovenskih in svetovnih avtorjev so interpretirali vrhunski slovenski gledališki igralci, oddaja pa je pomembno vplivala na razvoj poslušanja, jezika in domišljije.
Slovenski otroci so v sedemdesetih letih redno spremljali tudi sinhronizirane ali podnaslovljene tuje risanke, kot so Profesor Baltazar, Kalimero, Čebelica Maja, Pink Panter, Tom in Jerry, Kremenčkovi in Zajec Dolgouhec (Bugs Bunny).
Čeprav niso bile slovenske produkcije, so bile stalnica programa Televizije Ljubljana in so močno zaznamovale otroštvo tedanje generacije.
Slovenski otroški televizijski program sedemdesetih let je temeljil na kakovosti, vzgojni vrednosti in kulturnem poslanstvu. Televizija Ljubljana je s premišljeno zasnovanimi oddajami, kot so Živ žav, Vetrnica, Ciciban poje in pleše, številnimi lutkovnimi predstavami ter televizijskimi priredbami slovenskih literarnih del pomembno prispevala k razvoju otroške kulture in pismenosti. Ob njih so otroci odkrivali lepoto slovenskega jezika, razvijali ustvarjalnost in utrjevali vrednote, kot so poštenost, prijateljstvo, odgovornost in spoštovanje. Skupaj s skrbno izbranimi tujimi risankami so te oddaje ustvarile bogat televizijski svet, ki je zaznamoval odraščanje cele generacije in ostaja pomemben del zgodovine slovenske televizije ter kulturnega spomina Slovenije.
Danes so tovrstne oddaje drugačen, kar je seveda v trendu s časom. Pozabljene in vržene v arhiv naveden vse oddaje bi lahko kdaj pa kdaj ponovili. S tem bi lahko stari starši, skupaj z otroki in vnuki podoživljali zgodbe iz daljne preteklosti. Veliko bi se lahko naučili iz njih, predvsem pa bi ohranjali spomin na pol preteklo zgodovino radia in televizije.
Zbral, uredil in komentiral: doc. dr. Bojan Macuh
