Mariborski kuhar Amir na božični večer pripravil pogostitev, večerjo in darila, za ljudi v stiski
Po izjemno odmevni in uspešni lanskoletni akciji, ko je na božični večer pripravil večerjo za 60 ljudi v stiski, se je mariborski kuhar Amir Suljić (Restavracija Parma na Betanvski) letos projekt dodatno razširil. Tokrat je s svojo božično večerjo, ob pomoči prostovoljcev in donatorjev, poskrbel za več kot 200 ljudi. Po njegovem je boleče spoznati otroka ali starostnika, ki si božične večerje in prazničnega vzdušja v domačem toplem domu ne more privoščiti. Prav takšni primeri so kuharja Amirja tudi letos spodbudili, da za tiste najranljivejše skuha bogato božično večerjo, ki bi jim vsaj malo polepšala in olajšala praznike. In nasmehi po večerji, na obrazih starostnikov in socialno ogroženih ljudi, so tudi letos za Amirja bilo najlepše darilo. Kakorkoli že, na predvečer Jezusovega rojstva, je v Restavraciji Parma na mariborskem Taboru znova zadišalo po dobrosrčnosti, solidarnosti in dobri hrani, saj je kuhar Amir s svojo ekipo pripravil božično večerjo za kar 210 ljudi v stiski. S pomočjo Humanitarnega društva Ni-Lu, Društva prijateljev mladine Maribor in društva UPornik je tokrat pogostil (in obdaril) veliko več ljudi kot v lanskem letu, kar potrjuje, kako danes živimo v Sloveniji.
Tako Amir s svojo pobudo širi toplino in upanje, saj verjame, da si prav vsak zasluži praznično vzdušje in okusno večerjo v teh čarobnih dneh. Pa tudi darilo, zanj so za vse, ki pridejo, poskrbeli številni donatorji in zbrali devet tisoč evrov. Ker hoče, da se ljudje najejo in čez vrata gredo nasmejani in zadovoljni, je Amir skuhal govejo juho z zdrobovimi žličniki, jetrnimi cmoki in rezanci. Na krožniku so se nato znašli piščančji zrezek v gobovi omaki, sirov štrukelj in krompir z zeliščnim maslom. Otroci so dobili piščančji dunajski zrezek s pomfrijem. Poskrbljeno je bilo tudi za sladico, na meniju je bil jabolčni zavitek s sladoledom in pa palačinke z nutelo za otroke.
Vse je bilo pripravljeno na najvišjem nivoju; mize so bile okrašene s svečami, kar je ustvarjalo posebno, svečano vzdušje, primerno za čarobnost tega prazničnega večera. Še posebej za ljudi, ki nimajo veliko priložnosti doživeti kaj takega. Na mizah so goste čakali piškoti in pijača, glavni obrok pa so natakarji v belih srajcah in črnih kravatah z veseljem postregli. Poleg tega so bili pripravljeni obroki dostavljeni tudi v Materinski dom MB in v Zavetišče za brezdomce MB.
„Zakaj ne bi letos naredili še večje akcije, kot je bila lani“, se je spraševal kuhar Amir, ko se je odločal znova pomagati ljudem v stiski. In s pomočjo večje ekipe prostovoljcev, med katerimi je bila tudi njegova sestra, pa je dogodek organiziral na še višji ravni. “Močnejši smo, več nas je in je bilo vsem lažje. Zdi se mi, da sem na tak način tudi videl, da ima več ljudi dobro srce in, da želi več ljudi pomagati,” je izpostavil in dodal, da mu je všeč kako kot ekipa sodelujejo. Ob tem dodaja, kako vidim, da ni sam v tem in, da ga ogromno ljudi podpira. Tako so pri izvedbi večerje in pripravi daril pomagali: Sašo Špoljar, Valter Sterniša, Tadej Šmigoc, Mitja Cvetko, Albina Dajčman, Nataša Štor – Zagoričnik, Tian Zagoričnik, Maj Zagoričnik, Urša Pevec, Rok Orehovac, Ivana Orehovac – Pevec, Patrik Orehovac – Pevec, Mihaela Matijaško, Ema Zorec, Simona Ilić – Žagar, Dragana Jović, Danijela Malešević, Zorica Tišler, Sabina Suljić, Patrik Vilčnik, Mithul Krishna, Tina Vidergar, Barbara, Teo Darmopil, Jovana Rakić, Barbara Kolmanić in Rajko Lahovnik.
Med prostovoljci, ki so se letos vrnili in Amirju že drugo leto zapored pomagali osrečiti družine v stiski je bil tudi Mitja Cvetko, ki je dejal, da se je vrnil ker gre za dobro delo. „Božič je tisti del leta, ki ga večina preživi z družino, a marsikdo tega nima. Nekateri pa so enostavno v stiski in se tudi zaradi tega ne morejo sprostiti. Dober občutek je biti del ekipe, ki pomaga in ji je mar, da nekomu z malo stvarjo polepša dan ali celo leto,“ je priznal Mitja, ki je dodal, da njemu osebno ni težko božični večer preživeti ‘v službi’, saj se zadnjih par let z družino videva šele naslednji dan. Ob tem v šali dodaja: „Imamo pa tudi dovolj drugih praznikov, ki jih lahko preživimo z družimo in mi ni problem biti prav na božični večer tukaj. Če bi si res želel kam iti pa lahko še vedno grem ob polnoči, ko smo tukaj konec.“
Ker je idejno oče Amir želel, da se ljudje počutijo, kot da so na pravi božični večerji v restavraciji, je organizacija večerje bila tudi fizično izredno naporna. „Od ponedeljka zjutraj do torka ob pol ponoči sem spal samo dve uri. V ponedeljek sem bil buden od sedmih zjutraj sem pa do pol desetih zvečer tudi delal tukaj v restavraciji. Po zaključku sem restavracijo zaprl in do 5.15 zjutraj ostal v kuhinji, kjer sem pripravljal jedi. Ko sem končal, sem za dve uri zadremal in se vrnil na našo božično večerjo,“ je dejal, a je kljub utrujenost odtehtal ponos, da si lahko opazoval ljudi v socialni stiski, ki so tokrat zelo uživali. „Lahko rečem, da je šlo vse po planu. Ljudje so bili zadovoljni, hrana je bila dobra in sem iskreno ponosen na vse nas. Po dveh božičnih večerjah se mi zdi, da sem dal ljudem misliti. Bom pa seveda projekt peljal še dalje.“ Amir je dodal, da se mu je v spomin vtisnila splošna hvaležnost družin in posameznikov in njihovi prazni krožniki, ki so bili dokaz, da je bila hrana res dobra. „To, da so ljudje za božič popolnoma sami mi je res dalo misliti. Prišle so družine, ki pravzaprav še nikoli niso bile v restavraciji. Ko so me otroci prosili za kakšno dodatno palačinko pa so se tudi meni zarosile oči,“ je dodal.
Ni pa tudi prezrel: „Ko pogledaš, koliko denarja imajo nekateri ljudje, na drugi strani pa so tisti, ki jim ga primanjkuje. To sliko sem imel zmeraj pred očmi. Čez leto jim še nekako gre skozi in se prebijajo iz meseca v mesec, ko pa pride čas božiča in ves čas gledaš, kako so trgovine okrašene, pa non stop reklame o praznikih in vsa ta darila, ki so tako draga…Nekdo, ki ima tri otroke, že težko shaja čez mesec, kje so šele darila in praznična pojedina. Veliko si jih tega ne more privoščiti. Vem, da so druge institucije, ki tudi pomagajo, ampak sam sem si lani, ker delam v gostinstvu, rekel, zakaj pa jim ne bi postregli, kot se spodobi. V belih srajcah in kravatah. Da se počutijo kot gostje in da jim je da jim je lepo…, vsaj za kratek čas.“
Fotografije: Maribor24 in Mariborinfo