Najnovejše raziskave kažejo, da skoraj četrtina evropskih volivcev danes podpira skrajno desne politične stranke. To je zgodovinsko visok delež, ki se je od sredine devetdesetih let povečal skoraj petkrat. Mnogi se ob tem sprašujejo: kaj se dogaja z evropsko družbo? Kako je mogoče, da v času največje povezanosti, tehnološkega napredka in dostopa do informacij vse več ljudi podpira politične sile, ki pogosto gradijo na nacionalizmu, izključevanju, strahu pred tujci in nostalgiji po preteklosti?
Vprašanje ni le politično, ampak tudi družbeno in moralno. Dotika se samega razumevanja demokracije, solidarnosti in skupne evropske prihodnosti. Vendar bi bilo napačno sklepati, da so milijoni volivcev preprosto zavrnili demokratične vrednote. Njihove odločitve so pogosto posledica občutkov negotovosti, razočaranja in izgube zaupanja v obstoječe politične strukture.
Zakaj se ljudje obračajo k skrajni desnici?
Prvi razlog je občutek ekonomske negotovosti. Globalizacija, avtomatizacija in naraščajoče socialne razlike so pri številnih ljudeh ustvarili občutek, da izgubljajo nadzor nad svojim življenjem. Čeprav so se gospodarstva razvijala, koristi razvoja niso bile enakomerno porazdeljene. Mnogi imajo občutek, da politične elite živijo v drugačnem svetu in ne razumejo njihovih vsakodnevnih težav.
Drugi razlog je strah pred hitrimi družbenimi spremembami. Migracije, kulturna raznolikost, spremembe tradicionalnih družinskih vzorcev in hitro spreminjajoče se družbene norme pri delu prebivalstva vzbujajo občutek izgube identitete. Skrajno desne stranke pogosto ponujajo preproste odgovore na zapletena vprašanja: obljubljajo vrnitev k »staremu redu«, zaščito nacionalne identitete in ponovno vzpostavitev občutka pripadnosti.
Tretji razlog je kriza zaupanja v tradicionalne politične stranke. Številni volivci imajo občutek, da sredinske stranke že desetletja ponavljajo podobne obljube, medtem ko se njihovi problemi ne rešujejo. Skrajna desnica se zato pogosto predstavlja kot upor proti političnim vladajočim ali vplivnim družbenim, političnim, gospodarskim in medijskim elitam, četudi njene rešitve pogosto niso realne ali izvedljive.
Pomembno vlogo igrajo tudi družbena omrežja. Ta omogočajo hitro širjenje poenostavljenih sporočil, teorij zarote in političnih sloganov, ki nagovarjajo čustva bolj kot razum. Strah, jeza in občutek ogroženosti so močna politična goriva, ki jih skrajne politične sile pogosto spretno izkoriščajo.
Ali gre res za nazadnjaštvo?
Mnogi zagovorniki odprte družbe vzpon skrajne desnice vidijo kot korak nazaj v preteklost. V določenem smislu to drži, saj številna gibanja idealizirajo pretekla obdobja in ponujajo rešitve, ki ne ustrezajo kompleksnosti sodobnega sveta. Vendar pa bi bilo preveč preprosto vse njihove volivce označiti za nazadnjaške, je pa res, da imajo močno volilno bazo, ki hote ali nehote slepo sledi liderjem nazadnjaško desne skrajne opcije.
Vzpon skrajne desnice pogosto temelji na ustvarjanju delitev med ljudmi, iskanju notranjih in zunanjih sovražnikov ter nasprotovanju družbenim spremembam, ki širijo pravice in enakopravnost. Hkrati številne skrajno desne stranke podpirajo gospodarske politike, ki koristijo predvsem najbogatejšim slojem družbe, medtem ko socialna vprašanja uporabljajo predvsem kot sredstvo za mobilizacijo volivcev. Ključno vprašanje je, ali se pod njihovim plaščem širijo politike, ki zmanjšujejo solidarnost, spodkopavajo družbeno povezanost in povečujejo neenakost. Demokracija ne more temeljiti na izključevanju, strahu in privilegijih za peščico. Njena moč je v tem, da omogoča svobodo, enakopravnost in dostojanstvo za vse ljudi, ne glede na njihov izvor, prepričanje ali družbeni položaj.
Prihodnost Evrope ne bo odvisna od tega, kako glasni bodo skrajneži, temveč od tega, ali bodo demokratične sile znale ljudem ponovno ponuditi občutek varnosti, dostojanstva in skupnega cilja. Demokracija ni samoumevna. Preživela bo le, če bo znala združevati svobodo, solidarnost in upanje v boljšo prihodnost za vse. Odvisna bo od tega, ali bo znala braniti odprto družbo, socialno pravičnost in demokratične vrednote pred tistimi, ki pod krinko tradicije in domoljubja ponujajo vrnitev k družbenim modelom, ki so v preteklosti ustvarjali več neenakosti, manj svobode in manj priložnosti za večino ljudi.
In kje smo v Sloveniji?
Pred 35 letim smo si želeli napredne in enotne Slovenije. Danes se nahajamo v obdobju napetosti med dvema vizijama prihodnosti. Ena je odprta, socialna in evropsko usmerjena družba, ki poudarja sodelovanje, človekove pravice, znanje in vključevanje. Druga pa bolj nacionalno, identitetno in konservativno usmerjena družba, ki poudarja tradicijo, nacionalno suverenost, varnost in previdnost do hitrih družbenih sprememb.
Podobno kot drugod po Evropi je politični boj v veliki meri boj med tema dvema pogledoma na prihodnost. Če pa vprašanje zastavite vrednostno – ali gre Slovenija proti večji solidarnosti in sodelovanju ali proti večji razdeljenosti –, potem je odgovor manj spodbuden. Javna razprava je pogosto zelo konfliktna, z veliko medsebojnega obtoževanja in malo pripravljenosti na dialog. To ni nujno znak, da družba postaja nedemokratična, je pa znak, da postaja bolj razdeljena. Morda je najpomembnejše vprašanje manj, ali gre Slovenija levo ali desno in bolj ali bo znala ohraniti demokratično kulturo spoštovanja, dialoga in socialne povezanosti. Od tega bo verjetno bolj kot od volilnih rezultatov odvisna njena prihodnost. (Zbral in komentiral: doc. dr. Bojan Macuh)
