Pokojne Radgončane so najprej pokapali na grajskem vrhu, nato ob sedanji cerkvi, zadnjih 124 let pa na mestnem pokopališču
Na majhnem hribčku nedaleč od središča Gornje Radgone se nahaja veliko mestno pokopališče, na katerem se vršijo pokopi umrlih iz mesta in vasi, ki sodijo v župnijo sv. Petra Gornja Radgona. Značilnost radgonskega pokopališča, za urejenost katerega vzorno skrbi KS Gornja Radgona, za pokope pa v večini domače Pogrebništvo Vrbnjak, je da ima stari in novi del. Na starem delu so v preteklosti pokopavali le Rimokatolike, medtem pa na novem le Luterane. Zanimivo je, da je stari del pokopališča v celoti obdan z obzidjem, ob katerem se nahajajo grobovi, na zidu pa plošče z imeni in priimki pokojnikov, ki so bili pokopani v grobovih, ki tvorijo obzidje. Na tem pokopališču počivajo tudi zgodovinsko znane osebnosti iz območja, ki ga pokriva župnija Sv. Petra.
Omeniti kaže, da je to že tretje pokopališče v Gornji Radgoni. Prvotno je bilo na prostoru ob radgonskem gradu, kjer je stala cerkvica sv. Ruperta, ki so jo, leta 1450, v času vpadov Turkov podrli. Kot so zapisali kronisti, so cerkev in obzidje porušili zato, da bi preprečili naselitev Turkov. Dejansko pa je to bil le izgovor, saj so želeli zatirati katoliško vero. Da je bilo tam res pokopališče, potrjujejo človeške kosti, ki se pokažejo ob kakšnem posegu na tem zemljišču. Drugo pokopališče je bilo okoli cerkve sv. Petra v središču Gornje Radgone. Tudi tu najdemo verodostojne podatke o pokopališču, saj ni redkost, da v krtinah, ki so jih narili krti, najdejo človeške kosti in celo zobe. Tretje pokopališče je na sedanji lokaciji, po ljudsko imenovanem »weispres«. Ni znano zakaj je temu tako. Pokopališče je bilo na to lokacijo prestavljeno v času vladanja Marije Terezije, leta 1797, ko so opustili pokopališče ob cerkvi sv. Petra. Zanimivo je, da so vse do okoli leta 1900, pokopavali tudi pokojnike iz avstrijske Radgone, kar je mogoče razbrati na starih ohranjenih nagrobnikih.
V preteklosti so za pokopališča skrbele cerkvene oblasti, ki so tudi skrbele za urejenost pokopališč. Danes to nalogo opravljajo lokalne skupnosti. V Gornji Radgoni skrbi za urejenost pokopališča Krajevna skupnost Gornja Radgona, katero tačas vodi predsednik Bogdan Šajnovič. Ob postavljanju velikih kovinskih vrat, ki vodijo iz smeri nekdanje vojašnice, pa tako tudi grada Šahenturn, katere je obnovil in nazaj postavil znani mojster umetniškega kovaštva, Janez Mir iz Grabonoša, nam je Bogdan Šajnovič povedal: »Ker skrbimo za vzdrževanje pokopališča, pa tako tudi mrliške veže, smo pristopili k obnovi fasade obzidja pokopališča, ki je edino takih v tem okolju. Z obzidjem je obdan celotni del starega dela pokopališča, del obzidja pa je tudi na novem delu, ali luteranskem pokopališču. Ker je v večini obzidja odpadal omet smo ga v celoti obnovili. V ta del obnove smo vključili tudi velika železna-kovinska, vrata, ki jih danes postavljamo na tečaje. Pri tem je mojstru Janezu Miru, pomagalo PGD Gornja Radgona, ki je več sto kg težka vrata postavilo na tečaje, za kar smo gasilcem hvaležni in zahvalni. Moram povedati, da so bile nekoč podobna umetniško kovana vrata tudi pri vhodu iz Pokopališke ulice. Kdo je snel ta vrata in kje so pristala, nam ni znano. Bi pa bili veseli, če bi izvedeli kam so izginila.«
O obnovi vrat nam je mojster Janez Mir povedal. »Ta vrata so prava mojstrovina kovaškega dela. Koliko so stara, nam ni uspelo ugotoviti. Ker jih je načel zob časa, so bila potrebna nujne obnove. Ker se zaradi posedanja stebrov niso dale zapirati, smo ji morali sneti s tečajev in na novo prilagoditi tečaje. Poskrbeli smo tudi za odstranitev rje in ostankov barve. To smo storili peskanjem. Izdelati smo morali tudi novo ključavnico za zapiranje vrat. Po peskanju smo vrta zaščitili z protikorozijskimi barvami. Moram reči, da je bila obnova vrat dokaj zahtevna, posebno zaradi njihove velikosti in teže.«
Postavitev vrat ob pokopališki ograji, pokopališča v Gornji Radgoni (Fotografije: Ludvik Kramberger)