Zlato poroko sta v družbi najdražjih obeležila Anica in Slavko Gumilar iz Boračeve
Pomladni meseci so pravšnji čas za različna praznovanja, med katere sodijo tudi okrogle obletnice skupnega zakonskega življenja. In 50-letnico zakona, ali zlato poroko, sta dočakala tudi Anica in Slavko Gumilar iz Boračeve pri Radencih, ki sta skupaj s svojimi najbližjimi visok skupni življenjski jubilej praznovala v Gostilni Zorko v Borecih. Nadvse prijetno praznovanje je ob obloženih mizah potekalo v obujanju spominov na petdeset let skupnega zakonskega življenja. Njuno življenje je v sliki in besedi kronološko predstavila hčerka Anita, ki je med drugim dejala, da se je skupna življenjska pot Anice in Stanka pričela na nekdanji praznik mladosti, 25. maja 1974, ko sta si zvestobo obljubila v matičnem uradu v Vidmu ob Ščavnici (sedaj je to Sv. Jurij ob Ščavnici, op.p.). Cerkvena poroka pa se je odvijala v cerkvi svete Magdalene na Kapeli.
Anica se je rodila 27. julija 1954 v družini Strah v Boračevi, kjer so obdelovali 3 ha veliko posest. Slavko Gumilar pa se je rodil 7. maja 1953 na Petanjcih. Po poroki sta si dom ustvarila pri ženinih starših, kjer sta si zgradila novo hišo, ob tem pa prevzela posest. Oba sta bila redno zaposlena, Anica v vrtcu na Janževem Vrhu in v Radencih, Slavko pa v podjetju Radenska v Boračevi. Ob službi sta skrbela tudi za posest in ohranjala kmetovanje na njej. V zakonu sta se jima rodili hčerki Anita in Slavka, ki sta ju obdarili z vnukinjama Julijo in Valentino, ter vnukom Luko Valentinom. Srečna sta, da ju hčerki z družinami obiskujeta in po potrebi kaj pomagata. Sedaj, ko sta v pokoju, tudi ne mirujeta. Anica goji ljubezen do branja – časnikov, revij ali knjig, ter do ročnih spretnosti, kar je podedovala od mame. Še danes se rada zatopi v kakšen nasvet ali zgodbo, še bolj pa se sprosti pri veščinah s prsti. Nekoč najbolj z iglo in raznobarvnimi sukanci ali volno, danes s klekljanjem. Da, klekljanjem! Nad to spretnostjo je že od nekoč čutila veliko spoštovanja in navdušenja. Prvih veščin vrtenja lesenih klekljev na bali jo je naučila prijateljica Štefka iz Veržeja. Več jih je osvojila sama iz navodil v revijah in s pomočjo računalnika. Obvlada tudi že zahtevnejše vzorce. Kot pravi, da se človek vsega nauči in da za nobeno stvar ni nikoli prepozno.
Slavko se predvsem posveča urejanja okolice doma in delom s traktorjem pri obdelavi zemlje. Kakor so gojili v preteklosti, tako tudi danes gojijo koruzo in ječmen. Ker neposredna prodaja poljščin ne bi bila smiselna – to niti niso nikoli počeli, vse doma pridelano pokrmijo živini. V govejem hlevu namreč danes pitajo prašiče in jih za zakol prodajajo za znane kupce. »Na leto jih z doma pridelanimi žiti – koruza in ječmen sta najpomembnejši, zraste več kot deset,« pojasni Slavko njihovo usmeritev. V kolobarju imajo med drugim tudi buče za olje. Prav ročno trebljenje buč ob pogovoru v prijetni družbi ali pa v tišini – sedaj kar na njivi, je za oba že od nekdaj najlepše kmečko opravilo. Delo je tudi v »samooskrbi« zelenjave v dveh rastlinjakih, ki so ju postavili sami.
Na vprašanje, kaj ju je v zakonu vezalo 50 let, sta Anica in Slavko v en glas dejala: »To je bilo delo, spoštovanje drug do drugega, ljubezen in otroka«. (L.K.)
Zlatoporočenca Anica in Slavko sta se z najdražjimi zbrali v Borecih (Foto: Ludvik Kramberger)