Zlato poroko sta obhajala županova starša, Marija in Ivan Steyer iz Lešan
Sončni in lepi avgustovski dnevi, ko si večinoma želimo senco in hladne napitke, so dobrodošli tudi za različna praznovanja in obletnice. In tako sta tudi Marija in Jože Steyer, ki jesen življenja preživljata v idiličnem okolju na obrobju Apaške doline, v vasici Lešane, kjer si ravninski del območja ob reki Muri, in vinorodni hribčki Slovenskih goric, podajata roke, v družbi svojcev, sorodnikov in prijateljev, obeležila lep skupni življenjski jubilej, 50. letnico zakonske skupnosti. Ob tej priložnosti je zahvalno mašo daroval domači župnik Janez Ferencek, ki je izrazil hvaležnost slavljencema za vsestransko versko življenje, kar sta prenesla tudi na svoje potomce. Zanimivo je omeniti, da je predhodnik sedanjega apaškega župnika Ferenceka prav tako bil Janez, in sicer Ošlaj, ki je pred pol stoletja, avgusta 1972, pred oltarjem združil sedanja zlatoporočenca.
„Pri človeku zlato in zlata barva vzbudita občutek glamura, veličine. Naj bi simbolizirala bogastvo in prestiž. Kaj ima skupnega ta simbolika z vajinim 50-letnim skupnim življenjem? Če pogledamo nazaj, vama nikoli ni bilo postlano z rožicami. Od vsega začetka: z mopedom iz blatne Bačkove v Lešane, kjer je luč sveta zagledal pokojni Hanci (četrti otrok, op.p.), pa zaradi sile razmer spet malo okrog in končno za nekaj let v Črnce. Tam smo naredili prve korake tudi mi, Betka, jaz in Denis. Od tam v Apače, v sam center nad trgovino, za kratek čas in potem spet zaključila klobaso v Lešanah. In spet sta začela iz ničle. Vsekakor sta imela nekaj dodatnih rok za pomoč na kmetiji, a po večini sta bila za delo sama. Mamica od jutra do večera v hišnih, gospodinjskih in kmetijskih opravilih, ati na šihtu, pa popoldne na kmetiji doma ali na »tavrhu«, za vikende pa koline in podobne akcije. Sedaj približno razumem vzdihljaje ob večerih: »Oh, ka bi bla zaj nouč stou lejt duga…«. Pa kljub vsemu, našla sta dovolj časa tudi za obiske teh, ki so danes z vama ali nas spremljajo v duhovnem svetu, dovolj časa za kako norijo z nami otroci, za druženje pod domačo brajdo, pesmi in zabavo,“ je med cerkevno slovesnostjo med drugim dejal sin Andrej, sedanji apaški župan, ki je dodal, da „človek vedno teži k občutku sreče. Večina ljudi misli, da je glavni cilj človeka srečno življenje. A psihologi razlagajo srečo kot tisto vzhičeno stanje, ob čemer se počutimo izjemno, vsemogočno. Zato konstantne sreče ne moremo doseči ali je živeti. Lahko pa imamo radost v življenju. Radost, je v nasprotju s srečo stanje notranjega miru, spoznanja pri sebi, kaj je v življenju pomembno. Ko gledam nazaj in analiziram celotno otroštvo in naprej, vem, da sta to radost dosegla. Ohranila sta smer, četudi sta, oz. smo doživljali ob vzponih tudi močne padce, velike preizkušnje, tragedijo.“
Ob tem se je „govorec“ spraševal, ali smo imeli prestiž in bogastvo? „V materialnem smislu vsekakor ne. Smo pa imeli in dosegli vse, kar smo si močno zaželeli. In ne predstavljam si lepšega in v duhovnem smislu bogatejšega otroštva, življenja v bogatejšem kraju ali vasici. Ker tukaj sta srce in duša. Tista, ki je bila izoblikovana z odraščanjem ob vama, v naši družini. Pa četudi so z nami večni problemi, skrbi in težave, tudi sedaj, ko smo že mi osiveli, vedita, da teh spominov in radostnih občutkov nikoli ne bomo pozabili. V tem pogledu ta zlata simbolika še kako drži. Bleščala in lesketala se bo večno in nič je ne more zatemniti. Vem, da ne pričakujeta zahvale za vse to. Morda zgolj obljuba, da si bomo začeli v naše natrpane urnike odrezati več časa za nas – družino Steyer iz Lešan, ki sta jo tudi z Božjo pomočjo ustvarila in s tem podarila del sebe. Bog vaju živi, ostanita zdrava, pod okriljem naše apaške zavetnice, Marije vnebovzete.“
Marija (dekliško: Petek), se je rodila 22.6.1941 v Spodnji Bačkovi, Ivan Steyer pa 22.7.1947 v Lešanah, kjer tudi sedaj živita. Po poroki so se jim rodili štirje otroci, sedaj živijo trije: Elizabeta – Betka, Andrej (aktualni župan občine Apače) in najmlajši Denis. Marija je vse življenje delala na kmetiji in vzgajala otroke, Ivan pa je najprej bil zaposlena na Kmetijskem kombinatu Radgona, nato v apaški Lini, sedaj pa sta oba v zaslužnem pokoju. Seveda tudi sedaj ne sedita prekrižanih rok, saj poprimeta za marsikatero domače opravilo. Na domačiji v Lešanah pri starših živi tudi sin Andrej z družino, kamor so se vrnili spomladi 2018 iz Kamnika. Ivan in Marija sta še vedno zdrava, aktivna, vrt, okolico urejata in gojita sama, sploh nihče ne pride zraven. Dejavna sta tudi v vaških aktivnostih, oba nepogrešljiva tudi pri opravilih v cerkvi…Posebej pa sta vesela ko ju obišče pet vnukinj oz. vnukov (Urška Kastelic, 21 let, študentka veterine v Ljubljani, Rok Kastelic, 17 let, dijak SERŠ Maribor, oba živita v Lokavcu, Hana Steyer, 10 let, OŠ Apače, Lucija Steyer, 10 let, in Valentina Steyer, 8 let, OŠ Apače, živijo v Lešanah)
Po zahvalni maši v apaški cerkvi Marijinega Vnebovzetja, sta se zlatoporočenca, skupaj s svojimi najdražjimi, skupaj jih je bilo več kot 70 „preselili“ nekaj deset metrov, na drugo stran osrednje krajevne prometnice, v gostišče AS, na kosilo ter veselo in prijetno druženje.
