Pomagal je vojaškemu tovarišu, ki se je ponesrečil na nogometu, in tako v JLA postal krvodajalec je postal v JLA, a zaradi nogometa
V minulih veselih decembrskih dneh, ko smo vsi nekaj pričakovali in tudi delili darila, prav posebna čast gotovo pripada darovalcem nenadomestljive tekočine krvi. In med slednje sodi tudi Marijan Vuzem iz Murske Sobote, rojen v Lucovi na Goričkem, ki bo marca prihodnje leto napolnil 65 let starosti, s čem se bo končala njegova možnost darovanja krvi. V teh dnevih je Marijan že 135-ič daroval kri, doslej pa je tako tistim, ki so življenjsko tekočino potrebovali, daroval okoli 60 litrov krvi. Prvič je kri daroval pred 44 leti, davnega 1979, v času služenja JLA v Dugem selu pri Zagrebu, ko so pomagali vojaškemu tovarišu, ki je v nesreči izgubil veliko krvi. Verjetno takrat niti pomislil ni, kolikokrat bo v naslednjih letih sedel na krvodajalski stol in na ta način pomagal mnogim ljudem. O tem, kako se je zgodil njegov „krvodajalski krst“, ter o zgodbah, ki so sledile in vse do bližajoče se „upokojitve“, ko gre za darovanje krvi. Sicer pa je po dobrih 40 letih terenskega ključavničarsko „montažnega“ dela pri mariborski Hidromontaži in pozneje nekaterih zasebnih firmah, že v zaslužnem pokoju.
S cmokom v grlu se je Marjan spominjal žalostnega dogodka iz leta 1979, ko se je v vojski prvič srečal z darovanjem življenjske tekočine, saj je tovariš, kateremu je daroval svoj kri „0“ pozitivno, dva tedna po nesreči podlegel poškodbam in tako je tudi njegova prva darovana kri neuradno končala pod zemljo. Kot nam je povedal je Marijan v vojašnico v Dugem Selu na Hrvaškem na služenje JLA prišel v začetku 1979, in tam se je tudi prvič srečal s krvodajalstvom. Bilo je neko nedeljo popoldne, ko so bili mladi vojaki prosti, in so igrali nogomet in brez velikega ljubitelja nogometa Marijana nikakor ni šlo. „Dejansko jaz nisem smel nikoli manjkati, kjer je bila nogometna žoga. Na tej tekmi je bil tudi tovariš iz Banjaluke, ki ni bil ravno športen tip. Zato smo ga poslali v gol, a ker mu je bilo med vratnicami dolgočasno, se je obesil na prečko gola, ta se je v tistem trenutku zazibal, zaradi česar je kolega padel in z glavo udaril ob asfalt. Pri udarcu mu je počila lobanja,“ se žalostnega dogodka, ki ga je potegnil med krvodajalce, spominja Marijan
Vsi, ki so bili takrat na igrišču, so odhiteli s poškodovanim prijateljem v bolnišnico v Zagrebu. „Ker je izgubil veliko krvi, smo vsi dali kri za njegovo operacijo. Žal nič ni pomagalo in dva tedna pozneje je umrl, kar nas je vse dejansko prizadelo,“ pretresljivo izkušnjo opisuje naš sogovornik Vuzem, ki je po treh mesecih od nesreče ponovno daroval kri, med služenjem vojaškega roka so mu jo odvzeli štirikrat. Vsakič je dobili dva prosta dneva, ki ju je lepo izkoristil, saj je bil blizu Zagreba in je med domačimi preživel kar nekaj podaljšanih koncev tedna, poleg prostih sobote in nedelje, še „krvodajalski“ ponedeljek in torek. Po prihodu iz vojske in ko se je zaposlil, krvodajalstva ni opustil, še več; „Ko so minili trije meseci od zadnjega darovanja, sem spet čutil potrebo po tem, da bi dal kri. To je tako, kot če si strasten kadilec in te cigarete zasvojijo. Tako zelo ti to manjka. In od takrat nenehno enostavno moram darovati kri in to vedno počnem na transfuzijskem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota,“ razlaga Marjan, ki je prav te dni 135-ič daroval kri. Skupaj je tako tistim, ki so kri potrebovali ali jo potrebujejo, daroval okoli 60 litrov nenadomestljive tekočine.
Vuzem sedaj že obžaluje, da se mu izteka „krvodajalska kariera“, saj bo kri glede na starost lahko daroval le še do konca koledarskega leta 2024, torej največ tri do štirikrat. „Če mi bo zdravje dopuščalo. Mnogi so mi pogosto govorili, da lovim rekorde. Pa to ne drži. Vesel sem, če lahko tako nekomu pomagam. Mislim, da bi se morali vsi, ki so za to sposobni, odločiti za darovanje krvi. Jaz sem daroval 60 litrov, a kot mi je enkrat pojasnila zdravnica, tolikšno količino krvi porabijo za tri ali štiri osebe, če se zgodi večja nesreča. Krvodajalci so zato res pomembni,“ pravi Marjan, ki je s svojim zgledom za krvodajalstvo navdušil tudi sinova Damjana (že daroval 49 krat) in Davorja (nekaj manj), ki sta ga kot otroka večkrat spremljala na odvzem. Sam upa, da bodo tudi trije vnuki (Bastjan, Aljoša, Liam) šli po stopinjah prednikov „Ko sta sina postala polnoletna, sta se tudi sama odločila za to, na kar sem res ponosen. Žene pa nisem uspel navdušiti,“ pravi Marjan med smehom in dodaja: lepo se je spominjati tudi organiziranih krvodajalskih akcij v preteklosti, ko smo se s prijatelji iz domače in sosednjih vasi vsako leto okrog Štefanovega odpravili z avtobusom na odvzem. To so bile prave zabave. Zjutraj okrog šestih smo se odpeljali do bolnišnice, vrnili smo se šele okrog poldneva, potem pa smo se ustavili v domači gostilni in včasih tam preždeli tudi do poznega popoldneva. To so bila res posebna doživetja. Včasih smo sploh bili ljudje bolj povezani med seboj. Ničesar nisi naredil pri hiši, da ti ne bi prišli pomagat sosedje. Tudi sam rad priskočim na pomoč ljudem v stiski. Od tod verjetno tudi odločitev za krvodajalstvo, čeprav je k temu odločilno pripomogel nogomet, v katerem sem bil aktiven trideset let.“ Ves čas je bil vratar, branil je barve več pomurskih klubov, deset let je stal v vratih tudi pri klubu malega nogometa iz rojstne vasi. V času igranja nogometa je imel več manjših poškodb, med resnejšimi pa je bila zlomljena noga, zaradi česa je moral celo za eno leto prestaviti služenje vojaškega roka.
Po Marijanovem je darovati kri za drugega ena od najplemenitejših oblik pomoči človeku. V Sloveniji v povprečju vsakih pet minut nekdo potrebuje kri, kar pomeni, da pri nas v povprečju potrebujemo okoli 300 do 350 krvodajalcev na dan. S takšnim številom lahko zagotovimo potrebno količino krvi v zdravstvene namene. Slovenija se sicer s številom krvodajalcev uvršča v evropsko povprečje, kar nam zagotavlja, da smo na področju preskrbe s krvjo samozadostni. Razmerje med krvodajalci glede spola je sledeče: 34 odstotkov je žensk, 66 pa moških. Ob tem se je sogovornik spomnil, da sam nikoli ni in ne bi prodajal kri, je pa ob nenehnem tarnanju odgovornih glede pomanjkanja krvi prepričan, da bi kakšna stimulacija oz. boniteta morala biti namenjena krvodajalcem, vsaj toliko kot je nekoč bilo, ko so delno znižali prostovoljno zdravstveno zavarovanje, morebiti nekaj odstotkov znižanja dohodnine ali kaj podobnega.
Kdo lahko daruje kri?
Kri lahko daruje vsaka oseba: med 18. in 65. letom starosti, ki tehta več kot 50 kg oz. je njen volumen krvi, izračunan na podlagi telesne višine in telesne mase, več kot 3500 ml, ki je dobrega zdravja in počutja, ki ima vrednosti hemoglobina 135 g/l (moški) in 125 g/l (ženske). Moški lahko kri darujejo na vsake tri mesece, ženske pa na vsake štiri mesece.
