Bolezen in s tem invalidska upokojitev je Mariborčana pahnila v revščino in bedo iz katere ne vidi izhoda, zato potrebuje pomoč širše skupnosti
V naši lepi, pravni socialni in demokratični deželici na sončni strani Alp, niso ogroženi zgolj tisti z nižjo izobrazbo in tisti, ki živijo v neurejenih razmerah na podeželju, temveč tudi „šolani ljudje“, zlasti če jim je bog ne daj, zdravje ali boginja Fortuna obrnila hrbet. Takšnim so pri nas redki pripravljeni pomagati, v kar se je prepričal tudi izobraženi meščan Maribora Božidar Rozman, ki ga mnogi poznajo kot Darka, ki očitno ni bil rojen pod srečno zvezdo. Že nekaj ur po rojstvu so namreč zdravniki pri njem ugotovili simptome epilepsije, zaradi česar so se epileptični napadi stopnjevali in mu, ne le med otroštvom in mladostjo, praktično onemogočali normalno življenje. Kljub vsemu je uspel končati osnovno in srednjo šolo ter pedagoško akademijo, postal je učitelj slovenščine in nemščine, žal pa je sedaj, ne po svoji krivdi, praktično na beraški palici.
Rodil se je 28.10.1963 v Mariboru, na Matičkovi ulici 4, na Teznem, kjer tudi sedaj životari. Tam je ob mami samohranilki Emi, tudi odraščal skupaj s sestro, ki si je ustvarila družino v Rušah. Po končani Osnovni šoli Martin Konšak na Teznem, je vpisal in končal pedagoško gimnazijo – jezikovno družboslovna smer. „Ker imam rad knjige in sem hotel biti knjižničar sem se vpisal na pedagoško gimnazijo, kjer sem bil v tretjem in četrtem letniku na družboslovni jezikoslovni smeri, nato sem šel študirati na Pedagoški akademiji slovenščino in nemščino in leta 1987 diplomiral iz moderne slovenske književnosti Ikarovo perje Vladimirja Gajška, pri profesorici Alenki Glaser. Diplomiral sem z desetko potem pa sem pisal prošnje za delo v knjižnici, a mi ni bilo dano da bi dobil službo in sem se zaposlil kot učitelj slovenskega in nemškega jezika. V začetku mi je šlo kar dobro, a sem kmalu prišel do službe v Strugah na Dolenjskem, kjer ni bilo reda in miru, saj so me celo učenci fizično napadali, ter sem dobival epileptične napade in to po šest do sedem krat na dan. Enkrat sem zaradi silobrana dobil odpoved,“ razlaga Božidar, ki je vmes delal tudi na OŠ Hajdina, ter tudi na OŠ Sladki Vrh, kjer je tudi poučeval slovenščino, a kaj ko je vse to potekalo kratko, saj je običajno nadomeščal porodniške ali daljše bolniške odsotnosti.
Veliko časa sem bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kjer mu niso izpolnili mojo veliko željo, da bi delal kot knjižničar. In zaradi vseh težav povezanih z epilepsijo so me leta 1991 invalidsko upokojili. Pokojnina je bila mizerna in tukaj ni bilo življenja. V tistem času se je veliko selil in pogosto bil podnajemnik. Leta 2005 je na mamino nagovarjanje šel živeti v Socialno varstveni zavod Hrastovec. „Mama je dejala, da mi bo tam lepo in moram priznati, da na SVZ Hrastovec imam lepe spomine, saj sem tam med drugim obiskoval tudi tečaj radiostezije in bioenergije. Tam sem tudi spoznal žensko s katero sem se poročil. Bila je to prva poroka v zavodu sploh in za vse so oni poskrbeli,“ se spominja Rozman, ki se je s svojo ženo preselil v rojstno hišo, potem ko je leta 2014 umrla mama. Skupaj s sestro je namreč podedoval hišo, katero pa je bilo potrebno temeljiti prenoviti, a denarja za to ni bilo.
Prav zaradi pomanjkanja denarja se je poslabšalo stanje pri njegovi ženi, ki je morala spet oditi v Zavod Hrastovec. Božidar je sicer, s svojimi živalcami, sam doma, a ne počiva. „S tako malo pokojnino dejansko lahko samo životarim. Ker pa sem od malega rad pisal, sem v samozaložbi izdal pesniško zbirko Prah molčanja, slap besed, in jo prodajal na Gosposki ulici v Mariboru. Do sedaj sem sicer izdal že sedem pesniških zbirk, razmišljam tudi, da bi napisal avtobiografski roman in prevedel svoje pesmi. Nekaj sem že prevajal in kar dobro mi gre“, pravi naš sogovornik, katerega invalidska pokojnina je dejansko izjemno nizka. Nazadnje je prejel 359,77 evrov, kar se mu zdi nepravično. Sam je prepričan, da ni on kriv, da so ga morali invalidsko upokojiti zgolj z nekaj leti delovne dobe. Pozna namreč nekatere ljudi, ki vse življenje niso nič delali in prejemajo bistveno višjo socialno podporo, kot je njegova invalidska pokojnina.
„Težko mi je, da moram prositi za pomoč, žal pa drugače ne gre. Že sem močno v zaostanku s plačevanjem mesečnih položnic, grozijo mi različni odklopi. Ker vračam posojilo, ki sem ga najel za nujen nakup pralnega in pomivalnega stroja ter hladilnika, gramofon in še nekaj opreme, sedaj ne morem plačevati režijskih stroškov, na hrano pa ne smem niti študirati, čeprav bi potreboval dietno prehrano, saj sem hud sladkorni bolnik, pritiska pa me še nekaj kroničnih bolezni, zlasti so težave z ožiljem in gibalnimi organi, epilepsija je samo vrhunec vsega. Če bi uspel pokriti kredit, ki znaša še okoli 2.500 evrov, ter poplačati zaostale režijske stroške, bi mogoče bilo nekoliko lažje za sproti, čeprav pokojnina komajda pokrije prehrano zame ter za moje prijatelje, psičko Džesiko, mačko Muco in papagaja Kokija. O tem, da bi moral prenoviti hišo, od strehe, fasde, toplotne izolacije, zamenjati bi moral stavbeno pohištvo in še marsikaj “ žalostno razlaga naš sogovornik. Hvaležen je Božidar svojemu nekdanjemu profesorju na Pedagoški akademiji v Mariboru, Janezu Pastarju, ki mu občasno prinese kakšna darila in mu nekoliko olajša vsakodnevno preživetje. Hvaležen bo tudi vsem vam, če bi mu v tem težkem trenutku, po lastnih zmožnostih, pomagali.
