Skip to content

Bakos.si

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na 5. velikonočno nedeljo

Dragi bratje in sestre. S peto velikonočno nedeljo vstopamo v mesec maj. To je mesec, ki žubori od življenja in od pričakovanj. Poln je sanj in upanja. To je mesec brstenja in cvetenja. S tem pa tudi mesec obetov za jesen, ko na koncu negotovega poletja cvetje dozori v sadove.

Zato Božja beseda, zlasti odlomek iz Janezovega evangelija, ki je del Jezusovega poslovilnega govora na veliki četrtek zvečer, potem ko je učencem umil noge in jih obrisal s prtom, s katerim se je bil opasal, predstavlja povabilo in izziv za vse, ki se imenujemo kristjani. Jezus nam je s tem dejanjem dal zgled, da bi tudi mi delali tako, kakor je Jezus storil učencem (prim. Jn 13,15).

Temu dejanju sledi Jezusov poslovilni govor, v katerem da zadnja navodila in nasvete tistim, ki bodo sedaj ostali brez njegove vidne navzočnosti in se bodo morali naučiti, kako ostajati Jezusu zvesti, ne da bi ga mogli vsak trenutek vprašati: »Jezus, kaj si mislil s to besedo?« Ali pa: »Jezus, kaj pomenijo vsi ti dogodki, ki jih doživljamo?« 

Del tega poslovilnega govora so tudi začetne vrstice petnajstega poglavja, ki smo jih slišali. Jezus spregovori o trti in mladikah. V stari zavezi je večkrat govora o vinogradu, ki predstavlja Izraela. Zlasti preroka Izaija in Jeremija govorita o izvoljenem ljudstvu kot o Božjem vinogradu, ki pa ni dajal pričakovanega pridelka. Pretresljivo je Božje vprašanje: »Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu, pa mu nisem storil? Zakaj sem upal, da bo dajal grozdje, pa je dal viníčje?« (Iz 5,4).

S svojim prihodom na svet je Jezus, Božji Sin, druga Božja oseba, sam postal del tega vinograda. Za razliko od Stare zaveze in trt v njenih vinogradih, je Jezus resnična vinska trta. Na tej trti je skozi stiskalnico trpljenja in križa v ljubezni do konca dozorela daritev sprave med Bogom in človekom. Iz te trte je privrela pijača nove in večne zaveze, ki se preliva v odpuščanje grehov. Kakšen dar je ta studenec, ki vre iz Jezusovega srca in nas pripravlja na pot življenja! »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala vnjem izvir vode, ki teče vvečnoživljenje« (Jn 4,14).

Jezus se ne ustavi pri govoru o sebi in o življenju, ki ga prava trta nosi v sebi. Jezus spregovori o mladikah. Mladike rastejo na trti. In čeprav vse poganjajo iz iste trte, so nekatere prazne, druge pa se šibijo pod obilnimi sadovi, pod polnimi grozdi. Nekatere rodijo sad, celo obilo sadu, kot pravi Jezus, druge pa se posušijo in jih nazadnje vržejo v ogenj, kjer zgorijo.

Zakaj je takšna razlika med mladiko in mladiko, čeprav trta ostaja ista? In še zahtevnejše vprašanje: kakšna mladika sem jaz, ki se imenujem kristjan, ki sem bil krščen, ki sem bil pri prvem obhajilu, ki sem prejel tudi zakrament svete birme – sem mladika, ki rodi obilo sadu, ali sem morda mladika, ki se suši in jo čaka ogenj?

Morda bi lahko, čeprav pomanjkljivo, to predstavili kot kozarce za vlaganje v shrambi. Seveda primera zelo peša. Vsi kozarci imajo lahko isto nalepko, nosijo enako etiketo. So pa nekateri prazni, drugi pa so polni. Etiketa na enih dejansko govori o njihovi vsebini, na drugih pa je samo podatek, kaj je nekoč bilo v njih ali celo, kaj naj bi bilo v njih, pa se to ni nikoli uresničilo. Etiketa namreč ni dovolj. Če je za njo vsebina, je etiketa resnica, če za njo ni vsebine, je etiketa laž. Tako je tudi s kristjani. Na sebi imajo etiketo: krščen, birman, cerkveno poročen, posvečen. Pristnost te etikete pa potrjuje življenje, kakor o njem govori sv. Janez: »Otroci moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice« (1 Jn 3,18-19); namreč po dejavni ljubezni, ne po mnogih besedah in govoričenju. Kaj torej sem; sem kristjan z etiketo ali kristjan z vsebino, kristjan mnogih besed ali kristjan konkretnih dejanj?

Če se vrnemo k mladikam, o katerih govori Jezus, potem naletimo na Jezusovo besedo o Očetu, ki je vinogradnik. In ta vinogradnik obrezuje mladike: tiste, ki ne rodijo sadu, odstrani, tiste pa, ki rodijo sad, otrebi, da rodijo še več sadu.

Ravnanje je presenetljivo. Tudi tokrat smo daleč od etiket, daleč od zunanjosti. Vinogradnik ne obrezuje zaradi zunanjega videza. To počnejo vrtnarji. Njihov namen je vrt urediti tako, da bo prijeten za pogled, prijazen za oko. Vinogradnik pa pričakuje sad. Vinogradnik ne obrezuje zaradi videza, ampak od trte in mladik na njej pričakuje sad, obilo sadu, pravi Jezus.

V vlogo vinogradnika, se pravi tistega, ki obrezuje, se radi in tudi pogosto se postavimo tudi mi. Oziramo se po svojih bližnjih, po svojih bratih in sestrah, in sami pri sebi oblikujemo idealno podobo, kakšni bi morali biti ljudje okoli nas. In potem začnemo obrezovati. Režemo in žagamo, sekamo in lomimo, da bi jih oblikovali po naši podobi in všečnosti. Morda nazadnje celo začnejo ustrezati našim merilom – a kaj, ko smo jim odvzeli vse možnosti, da bi rodili sad.

Kako pomembno je ob tem prisluhniti sv. Edith Stein, ki pravi: »Svoje stališče do ljudi sem popolnoma spremenila. Ni mi bilo več do tega, da bi jaz imela prav in nasprotnika na vsak način ‘ugnala’. In če sem vedno imela oster pogled za slabosti ljudi, nisem tega nič več uporabljala za to, da bi jih prizadela na občutljivem mestu teh slabosti, marveč da bi jim prizanašala« (Od končnega k večnemu, 56).

Eden najlepših zgledov Očetovega obrezovanja mladik je življenje apostola Pavla. Če natančno premislimo, mu Božji poseg pravzaprav ni nič odvzel. Njegovo znanje, ki ga je pridobil pri nogah svojega učitelja Gamaliela, se ob njegovem spreobrnjenju ni nič zmanjšalo. Gorečnost, ki jo je gojil do svojega poslanstva, je postala celo še večja. Neustrašnost, s katero je nastopal, bi lahko bila celo pregovorna. Spremenila se je samo podlaga, iz katere je rastel in živel. Prej je gorel za očetna izročila (Gal 1,14), po spreobrnjenju pa je povedal: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).

To je čudoviti sad čiščenja mladike po Očetovem posegu, ko je Pavel začel v resnici živeti iz Kristusa, ko je v pravem pomenu besede postal mladika, ki raste iz Kristusa. Ko je živel iz očetnih izročil, je bil preganjalec; prinašal je strah in ljudje so bežali pred njim. Ko je postal mladika na Jezusu Kristusu, je prinašal ljubezen in odrešenje. Ljudje so mu odpirali vrata svojih domov in dostop do svojih src. Sad njegovega življenja iz Kristusa so bile skupnosti kristjanov po Mali Aziji, po Makedoniji in drugod po Sredozemlju. Ko dovolimo, da Bog obrezuje, se začnejo kazati sadovi, ki si jih sami niti prestavljati ne moremo.

Tudi škarje, s katerimi nas Oče obrezuje, niso nekaj zunaj nas, ampak so znotraj nas; kajti v nas je položeno spoznanje, kaj je na nas suhega in kaj lahko obrodi sad. V sebi nosimo zapovedi, po katerih se ljubezen udejanja. Ker jih nosimo v sebi, ne gre za to, da jih na zunaj spolnjujemo, ampak da jih ohranjamo, ker dajejo življenje. Dve rezili teh škarij za obrezovanje pa sta: verovati v ime Božjega Sina Jezusa Kristusa in ljubiti se med seboj, kakor nam je on zapovedal. Vera torej in ljubezen. Nobenega prestavljanja gora, nobenih dih jemajočih čudežev. Samo vera in ljubezen.

Naj nam Marija, ki je verovala in ljubila, pomaga, da bomo tudi mi verovali in ljubili ter tako obrodili sad, ki bo obstal tudi za večno življenje. 

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: