Nekoč smo avtomobile tankali s posebnimi boni…
V zadnjem času, ko iz znanih razlogov povezanih s covid, moramo ob vstopu v številne ustanove, lokale in druge javne prostore (izjema so trgovine s prehrano) predložiti potrdilo PCT, smo se spomnili dveh državnih ukrepov v bivši Jugoslaviji v zvezi s pomanjkanjem bencina. Predvsem mlajše osebe ne vedo, da so v SFRJ pomanjkanje goriva leta 1979 hoteli odpraviti z omejitvijo vožnje po sistemu par-nepar, po katerem so ob določenih dneh lahko vozili le osebni avtomobili s parno oziroma neparno številko na koncu registrske tablice. Oktobra 1982 pa je Zvezni izvršni svet Jugoslavije (tedanja vlada) uvedel bone za nakup bencina in dizelskega goriva za zasebno uporabo.
V naslednjih dveh letih so bili do njih, z nekaterimi spremembami in dopolnitvami, upravičeni lastniki različnih tipov vozil in strojev. Osebnim vozilom je pripadalo 40 litrov goriva na mesec, prejeli so jih tudi lastniki manjših kmetijskih strojev ter gradbenih strojev, od buldožerjev do mešalcev. Največ, po 500 litrov, je pripadlo lastnikom motornih cestnih vozil z nosilnostjo nad 7 ton in avtobusov, ki so opravljali javni prevoz v cestnem prometu, najmanj pa lastnikom škropilnic in motornih žag, s po petimi litri goriva na mesec. Večja količina bonov je pripadala »terenskim delavcem«, zdravnikom, veterinarjem, inšpektorjem z lastnim vozilom, pa tudi verskim skupnostim in duhovnikom, ki so vozila uporabljali za izvajanje verskih obredov, ter invalidom. Prejeli so jih še lastniki traktorjev in novih motornih vozil, registriranih čolnov in ladij, taksisti, čebelarji, lastniki koles z motorjem,… Poskrbljeno je bilo tudi za tujce in zdomce, ki so se po Jugoslaviji vozili s pomočjo turističnih in komercialnih bonov, ki jih je izdajala Avto-moto zveza Jugoslavije. Z namenom pridobiti čim večje število bonov so državljani kupovali skoraj odslužene traktorje, dodatna osebna vozila, bliskovito je porasla prodaja žag, škropilnic in kosilnic. Namreč pri Petrolu niso preverjali o tem za kaki namen so bili izdani boni, gorivo si dobil, če si imel bone. Nepridipravi pa so se v tistem času preusmerili na kraje bencina iz avtomobilskih rezervoarjev.
Dve vrsti bonov, za motorni bencin in dizelsko gorivo, sta bili natisnjeni na filigranskem papirju z vodnim znakom SFRJ v tiskarni v beograjskem Topčiderju. Izdani so bili v vrednosti 5, 10, 20 in 50 litrov goriva, v velikosti 11,8 x 4,6 centimetra. Razlikovali so se po barvi in napisu – bencin ali diesel. Na levi strani je bila pod motivom jugoslovanskega grba serijska številka v rdeči barvi. Na desni strani je bilo na tonski podlagi besedilo v štirih različnih jezikih in dveh pisavah, latinici in cirilici. Bone so delili vsake tri mesece na vnaprej določenih mestih, večinoma na sedežih krajevnih skupnosti, in ob točno določenih urah. Varčevanje z gorivom je pa je vseeno vplivalo na različne nivoje in področja jugoslovanskega vsakdana. Tako so denimo takrat v Zvezni skupščini SFRJ od 15 razpoložljivih mercedesov uporabljali le štiri. V Trojanah v tamkajšnjem gostišču so denimo v času bonov, prodali dnevno le okrog pet tisoč krofov, prej pa so jih povprečno prodali po devet in več tisoč.
Prvega januarja 1985 so boni za gorivo postali del zgodovine. Ostale pa so zgodbe o neverjetni ljudski iznajdljivosti in nikoli uporabljeni primerki, ki jih danes hranijo le še v muzejih. Prispevek smo »ustvarili« zato, da predvsem mladim posredujemo naša predhodna doživetja. Vse to delamo v upanju, da bomo tudi sedanji krizni kortonavirusni čas uspeli premagati. (F.K.)
