Očitno je, da bi nekateri najraje pozabili na človeka, ki ga je v času osamosvojitve in po njej spoznala in spoštovala večina Slovenk in Slovencev
V teh vremensko nestabilnih junijskih dnevih smo v petek, 7. junija počastili spomin na velikega možakarja iz Slovenskih goric, dobrotnika, dimnikarja, inovatorja, politika, očeta in moža Ivana Krambergerja, po katerem imenujemo tudi dobrodelni sklad Slovenskih novic. Bila je Binkoštna nedelja, 7. junija 1992, torej pred natanko 32 let, ko je v Slovenskih goricah potekla prva kri „slovenske demokracije“, kot so nekateri poimenovali umor dobrega človeka iz Negove Ivana Krambergerja. Prva žrtev slovenske demokracije je „padla“ pod streli še vedno nedokazanega strelca, v Jurovskem Dolu, ko je bil ubit priljubljeni dobrotnik iz Negove, Ivan Kramberger. Med številnimi velikimi ljudmi, ki jim je slikovita Negova nudila zavetje, jim dala znanje in jih poslala v svet, je eden osrednjih prav gotovo tudi dobri človek Ivan Kramberger. In prav v času, ko smo se spominjali žalostne obletnice, nam je sin pokojnega dobrotnika, Ivan Kramberger, ml. kratko sporočil: „Ko boste kaj pisali v zvezi obletnice očetove smrti ti sporočam, da se predsednica Nataša Pirc Musar ni odločila za posmrtno podelitev odlikovanja mojemu očetu.“
Dan pred 32. obletnico Krambergerjevega uboja, v četrtek, 6. junija je namreč Krambergerja, mlajšega, na njegovem naslovu v Lastomercih pri Gornji Radgoni, čakala negativna odločba Urada predsednice Republike Slovenije, katero je podpisal generalni sekretar, mag. Uroš Krek. V dopisu je sinu pokojnega zahvalil za poslani predlog za podelitev odlikovanja Republike Slovenije. „Vaš predlog smo v Uradu predsednice Republike Slovenije obravnavali skrbno in v skladu s predvidenim postopkom. Spoštljivo vas obveščamo, da odločitev o podelitvi odlikovanja ni bila sprejeta,“ Kaj je bil vzrok, zakaj se niso odločili za podelitev posthumnega odlikovanja za prvo žrtev slovenske demokracije, nikjer ni zapisano, kar je Ivana mlajšega in vse, ki so dobrotnika poznali in ohranili v lepem spominu, še posebej boleče.
Tudi sami smo preverili, kaj je bil vzrok, da se ubitemu Krambergerju ni podelili odlikovanje, in iz Urada predsednice republike so nam odgovorili: „Čeprav odločitev o podelitvi odlikovanja ni bila sprejeta, v Uradu predsednice Republike Slovenije menimo, da je Ivan Kramberger nedvomno osebnost, ki je pomembno zaznamovala slovensko politično pomlad in družbo.“
In kako je Ivan Kramberger, ml. argumentiral svoj predlog predsednici Republike Slovenije, ki ga je poslal 6. februarja 2024?
„Spoštovana gospa predsednica Nataša Pirc Musar! Spodaj podpisani Ivan Kramberger, ml v imenu družine Kramberger in ob podpori vidnih predstavnikov Slovenske osamosvojitve podajam predlog za posthumno podelitev zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije Ivanu Krambergerju – dobrotniku iz Negove, ki je umrl v političnem atentatu 7. 6.1992.“ V nadaljevanju je Ivan Kramberger, ml. zapisal, da se je njegov oče rodil 3. 6. 1936, v Ženjaku pri Benediktu v revni viničarski družini kot osmi od dvanajstih otrok. Že v zgodnjem otroštvu so ga poslali služit k bogatemu kmetu v Voličino, kjer se mu je slabo godilo. Nekako je končal osnovno šolo in se izučil za dimnikarja. Vojaščino je služil v Titogradu v Črni gori in si za hrabro dejanje, ko je rešil utapljajoče iz reke prislužil medaljo za hrabrost, ki jo je prejel s strani predsednika Josipa Broza Tita. Po vrnitvi iz Črne Gore ga je leta 1963, želja po boljšem življenju odpeljala preko Avstrije in begunskega taborišča v Nemčijo. Začel je z dna, kot smetar, nato je delal v kemični tovarni v Düisburgu, kjer je spoznal zdravnika. Na njegovem domu je v prostem času opravljal različna hišniška dela. Ko je zdravnik postal direktor bolnišnice Marien Hospital v Düisburgu, je vzel
Ivana s seboj. Tu se je prvič srečal z dializnimi aparati, postal dializni tehnik ter za te aparate izdelal vrsto izboljšav, ki jih je tudi patentiral.
Ob tem Kramberger, junior nadaljuje: „V Duisburgu se je začelo tudi njegovo dobrodelno delovanje. Pomagal je obubožanim in revnim, zbiral in razpošiljal je zdravila na Poljsko, v Turčijo, v Jugoslavijo, hkrati pa opozarjal, da ljudje uživajo preveč različnih zdravil. Različnim bolnišnicam je pomagal tudi z donacijo dializnih aparatov, skupaj jih je podaril 42. Postal je poznan kot »dobri človek iz Duisburga«, kasneje pa kot »dobri človek iz Negove«. V Duisburgu je delal do leta 1983, ko se je invalidsko upokojil in se z ženo Marjeto vrnil v domovino. Za svojo dobrodelnost je leta 1984 prejel red zaslug za narod s srebrno zvezdo, prav tako pa je prejel srebrni znak Rdečega križa Slovenije. Ob Negovskem jezeru sta si zgradila hišo, v kateri je med letoma 1985 in 1998 delovala takrat zelo popularna gostilna. Rodila sta se jima sinova Ivan in Denis. Po vrnitvi v domovino je začel pisati knjige, med katerimi je najpomembnejša avtobiografija Trnova pot. Knjige je prodajal sam, neposredno ljudem na ulicah. Leta 1990 je kot nestrankarski kandidat s podpisi volivcev kandidiral za predsednika predsedstva Slovenije.“
Starejši dobrotnikov sin nadaljuje, kako je njegov oče prekrižaril celotno Slovenijo in sam s
pomočjo družine in znancev izpeljal svojo politično kampanjo. Na predvolilnih shodih je nagovarjal
najširše množice, predvsem pa revne, bolne in invalide. Pozornost je zbujal z doma narejenim rdečim Bugattijem, na shode pa je vodil tudi svojo opico Ančko. V prvem krogu volitev je dobil 18,5% glasov in zasedel tretje mesto, za Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom. Veliko vlogo in vpliv je imel tudi v vojni za Slovenijo, kot beli bojevnik je nastopal v vlogi mirovnika, saj je v svoji znameniti beli odpravi šel na vojna bojišča in tako preprečil marsikatero ne potrebno smrtno žrtev vojne, v času vojne in po njej je daroval veliko finančnih sredstev za obnovo porušenih domov in za bolne otroke, višina sredstev je bila za tisti čas ogromna. „Nameraval se je udeležiti predsedniških volitev jeseni leta 1992, a je bil na predvolilnem shodu 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu ustreljen v političnem atentatu. V filmu Beli bojevnik v črni obleki, ki ga prilagam k predlogu je razvidno, da se za podelitev zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije zavzemajo tudi vidni predstavniki slovenske osamosvojitve in drugi, ki so poznali Ivana Krambergerja in bili bodisi njegovi sopotniki ali so raziskovalci njegove velike zapuščine. Verjamem, da boste prepoznali pomen, predvsem pa veliko vlogo in vpliv Ivana Krambergerja pri osamosvojitvi Republike Slovenije in se odločili za posthumno podelitev zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije. Predlagam, da se odlikovanje vroči družini Kramberger ob dnevu državnosti,“ je še zapisal Ivan Kramberger, ml.
Žal pa njegovemu predlogu in podpori mnogi drugih ni bilo uslišano in tako, čez nekaj dni, ob dnevu državnosti ne bo podelitve visokega posthumnega državnega odlikovanja za dobrega človeka iz Negove.
