Anton in Veronika Beloglavec obeležila 50-letnico skupnega življenja
V zadnjih letih je le redkim dano, da dočakajo zlato poroko, 50-letnico skupnega življenja, saj se mnogi prej ločijo, drugi ovdovijo. Zato so tisti, ki dočakajo zlato poroko, ta pride le enkrat v življenju, lahko dejansko veseli in zadovoljni. To je edinstven in neponovljiv dogodek, ko zakonca obeležita 50 let skupnega življenja, je prav poseben mejnik, vreden praznovanja. Tako sta zlati pir, v družbi svojih najdražjih, tik pred Valentinovim in na dan, ko sta si pred pol stoletja obljubili trajno zvestobo, obhajala tudi Anton in Veronika Beloglavec iz Zbigovcev pri Gornji Radgoni. Najprej sta stopila pred oltar radgonske farne cerkve sv. Petra, kjer sta v spremstvu prič hčerke Veronike in sina Jožeka, pred domačim župnikom Francem Hozjanom obnovila zaobljubo, ki sta jo prvič dala pred petdesetimi leti. Malo zatem se je vesela družba preselila v nekaj deset metrov oddaljeni mestni muzej „Špital“, kjer je civilni obred potekal pred radgonskim županom Stanislavom Rojkom in matičarjem Mirkom Ferencem. Skupno rajanje ob bogato obloženih mizah, se je nadaljevalo v Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici, kjer je kljub omejitvam povezanim s covid-19, bilo zelo veselo in razigrano, za kar je dodatno poskrbel harmonikar in humorist Srečko Elbl iz Lenarta.
Anton Beloglavec se je sicer rodil, 20.5.1949 v Spodnji Ščavnici, kot eden izmed petih otrok, očeta Friderika in mame Marije. Zaposlen je bil na radgonskem Arcontu kot kovinar in tam se je tudi upokojil. Veronika, rojena Kralj, se je rodila 7.12.1955 v Oseku 114, v današnji občini Sveta Trojica, kot ena iz med treh otrok, očeta Alojza in mame Marije. Veronika je skoraj vse življenje bila doma – gospodinja, kjer je med drugim skrbela za štiri otroke.
Zlatoporočenca Anton in Veronika, sta se spoznala maja leta 1971, na njeni domačiji v Oseku pri Sveti Trojici. Svojo skupno pot sta nadaljevala pred natanko petdesetimi leti, natančno 12.2.1972 v cerkvi Svete Trojice, kjer sta se poročila. Po poroki sta nekaj časa delala v Avstriji, nato sta si kupila majhno posest v Zbigovcih pri Gornji Radgoni, kjer sta si zgradila hišo. V zakonu so se jima rodili štirje otroci (Klaudija, Zvonko, Veronika, Jožek), zraven sta pa skrbela še za nečakinjo Suzano Lukovnjak od njenega rojstva 1987 naprej, kot da bi bila njun peti otrok. V tem času so se jima rodili trije vnuki (Alan, Timotej, Tian) in tri vnukinje (Larisa, Nika, Lana), ki zmeraj zelo radi prihajajo k dedku in babici domov.
Danes si Veronika in Anton dneve krajšata z branjem časopisov, gospodinjskimi opravili in živita z najmlajšim sinom Jožekom, kjer jima družbo dela tudi prijazna hišna muca Pikica. Skupaj sta prehodila težke in lahke poti, smeh in solze, zdravje in bolezen. A nič ju na tej skupni poti ni ustavilo. Ljubezen še zmeraj vidno med njima žari.
