Na današnji dan, 22. februarja 1873 je v Veliki Nedelji umrl Peter Dajnko, duhovnik, čebelar, pisatelj in jezikoslovec, ki se je rodil 23. aprila 1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni. V letih 1803–1808 je obiskoval gimnazijo v Mariboru. Po končani maturi se je vpisal na študij filozofije in teologije v Gradcu, kjer se je srečal s slovensko slovstveno in duhovno tvornostjo. Bil je somišljenik jezikovno-kulturnih zamisli v graškem slavističnem društvu. Po končanem študiju leta 1814 in duhovniški posvetitvi je bil najprej krajši čas kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni, nato pa od leta 1816 do 1831 duhovnik v radgonski mestni fari. Od leta 1831 je bil župnik in dekan v Veliki Nedelji, do leta 1848 pa je opravljal tudi službo šolskega nadzornika.
V radgonskem obdobju je dokončal poglavitni del svojega slovstvenega dela. Nanj so močno vplivali Jernej Kopitar s svojo idejo o preprostem in enotnem črkopisu, Janez Šmigoc, avtor prve slovnice vzhodnoštajerskega narečja (Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre, 1812) in Josef Dobrovsky, avtor slovnice češkega jezika, ki ga je Dajnko imel za idejnega vzornika pri pisanju slovnice in se je nanj uprl, ko je uresničeval svojo zamisel o narečnem govoru, izreki in pisavi, ki naj bodo razumljivi njegovim rojakom. Dajnkova jezikovna prizadevanja so imela zelo jasen cilj: prosvetliti in izobraziti ljudi ter vzgojiti koristnega in vdanega državljana.
Izdal je slovnico, v kateri se je naslonil na vzhodnoštajerski dialekt in uvedel svojo inačico pisave dajnčico. Predstavil jo je leta 1824 v svoji slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache. Črkopis dajnčica je veljal le v letih 1824–1838, potem je bil pa uradno prepovedan. Dajnkov črkopis je bil na Štajerskem lepo sprejet in so ga uporabljali številni štajerski nabožni pisci. Do leta 1934 je bilo v tej pisavi natisnjenih več kot 50.000 knjig. Leta 1831 je bila uvedena tudi v šole, vendar se je morala že leta 1838 iz nje umakniti, saj so se na Slovenskem pojavljale vedno močnejše težnje po enotnem slovenskem knjižnem jeziku. Proti dajnčici je nastopil zlasti njegov rojak Anton Murko. V dajnčici je Dajnko napisal svoja poljudno-vzgojna dela, nabožna berila, cerkvene pesmarice, katekizem, prevode Svetega pisma, basni, pregovore, uganke ter posvetno in cerkveno poezijo. Pisal je tudi za vinogradnike, čebelarje, učitelje in učence ter prevajal učbenike iz nemščine. Dajnko s svojimi deli ni samo izobraževal, temveč je v njih ohranil tudi neprecenljive zapise vzhodnoštajerske slovenščine prve polovice 19. stoletja. (M.S.)
