Mnogi od vas ste gotovo videli sliko »Roke v molitvi«, ki je prisotna tudi v številnih krščanskih domovih, vendar skoraj zagotovo niste slišali ganljive zgodbe o tej priljubljeni sliki.
Tu je zgodba.
V 16. stoletju je v majhni vasici blizu Nürnberga živela družina z osemnajstimi otroki. Osemnajst! Da bi dobil zgolj hrano zanje, je oče in vodja družine, po poklicu zlatar, skoraj osemnajst ur na dan opravljal svojo obrt in katerakoli druga plačljiva opravila, ki jih je našel v soseščini. Kljub na videz brezupnemu stanju sta dva starejša otroka, Albrecht in Albert, sanjala o prihodnosti. Oba sta se želela preživljati s svojim talentom za umetnost, vendar sta dobro vedela, da njun oče nikoli ne bo mogel finančno poslati nobenega od njih v Nürnberg na študij na akademijo. Po številnih dolgih nočnih razpravah v svoji prenapolnjeni postelji sta fanta končno sklenila dogovor: Vrgli bi kovanec. Poraženec bi se spustil v bližnje rudnike in s svojim zaslužkom podpiral drugega brata, medtem ko bi ta obiskoval akademijo. Potem pa, ko bi brat končal študij, bi v naslednjih štirih letih podpiral drugega brata na akademiji, bodisi s prodajo njegovih umetniških del ali po potrebi tudi z delom v rudnikih.
V nedeljo zjutraj, po obisku cerkve so vrgli kovanec. Zmagal je mlajši Albrecht Durer in odšel v Nürnberg, Albert pa se je spustil v nevarne rudnike in naslednja štiri leta financiral svojega brata, čigar uspeh na akademiji je bil skoraj takojšnja senzacija. Albrechtove jedkanice, lesorezi in olja so bili veliko boljši od del večine njegovih profesorjev in ko je diplomiral, je že začel zaslužiti znatne honorarje za svoja naročena dela. Ko se je mladi umetnik vrnil v svojo vas, je družina Durer na svojem travniku v počastitev Albrechtove zmagovite vrnitve domov pripravila praznično večerjo. Po dolgem in nepozabnem obroku, prežetem z glasbo in smehom, se je Albrecht dvignil s častnega mesta na čelu mizo, da bi nazdravil svojemu ljubljenemu bratu za leta žrtvovanja, ki so mu omogočila, da je izpolnil svojo ambicijo. Njegove zaključne besede so bile: “In zdaj, Albert, moj blaženi brat, zdaj si na vrsti ti. Zdaj lahko odideš v Nürnberg, da uresničiš svoje sanje in jaz bom poskrbel zate!”
Vse glave so se v nestrpnem pričakovanju obrnile do skrajnega konca mize, kjer je sedel Albert. Temu pa so po bledem obrazu tekle solze in s spuščeno glavo je odkimaval z ene strani na drugo, medtem ko je ječal in vedno znova ponavljal: “Ne … ne .. ..ne ..ne! ” Končno pa je vstal in si obrisal solze z lic. Pogledal je po dolgi mizi obraze, ki jih je imel rad, nato pa je podržal roke ob desnem licu in nežno rekel: “Ne, brat, ne morem v Nürnberg. Zame je prepozno. Poglejte, kaj so mi štiri leta v rudnikih naredila na rokah! Kosti v vsakem prstu so bile vsaj enkrat zdrobljene, potem pa sem tako hudo trpel zaradi artritisa v desni roki, da niti kozarca ne morem prijeti, da bi vrnil tvojo zdravico, še manj pa s peresom ali čopičem narediti nežne črte po pergamentu ali platnu. Ne, brat …. zame je prepozno.”
Minilo je več kot 450 let. Do zdaj že stotine mojstrskih portretov, skic s peresom in srebrnimi konicami, akvarelov, slik z ogljem, lesorezov in bakrorezov Albrechta Durerja visi v vsakem velikem muzeju na svetu. Vendar pa obstaja velika verjetnost, da vi tako, kot večina ljudi, poznate le eno samo delo Albrechta Durerja. Morda imate celo njegovo reprodukcijo, ki visi v vašem domu ali pisarni.
Nekega dne je Albrecht Durer, da bi se poklonil Albertu za vse, kar je žrtvoval zanj, skrbno narisal zlorabljene roke svojega brata z dlanmi in tankimi prsti, stegnjenimi proti nebu. Svojo presunljivo risbo je poimenoval preprosto “Roke”, a ves svet je skoraj takoj odprl svoja srca njegovi veliki mojstrovini in njegov poklon ljubezni preimenoval v “Roke v molitvi”.
Ko boste naslednjič videli kopijo te ganljive stvaritve, si jo oglejte še drugič.
Naj vas ta opomni, da nihče – nihče – nikoli ne more uspeti sam! (Povzel: M.S.)
