Sveta Trojica v Slovenskih goricah: Porcijunkula vse manj čaščena
Rimskokatoliška cerkev obeležuje 2. avgust kot porcijunkulo, torej dan ko je moč prejeti porcijunkulski odpustek. Te odpuste je bilo moč do 2. vatikanskega cerkvenega zbora v Rimu (1962 – 1965), prejemati le v cerkvah, ki so jih vodili bratje frančiškani. Po tem času pa je moč porcijunkolski odpustek dobiti v vseh župnijskih cerkvah in to 2. avgusta ali celo kak drugi dan. Kot nas je poučil upokojeni 84-letni duhovnik, dr. Vinko Škafar iz Beltincev, Porcijunkula ni svetnica, kot bi morda kdo pomislil, ampak je ime cerkvice sv. Marije Angelske pri Assisiju, ki je bila last benediktincev z gore Subasio in jo je pred propadom rešil sv. Frančišek Asiški. Beseda porcijunkula pomeni majhen košček zemlje, ki je postal najbolj blagoslovljen in svet kraj za sv. Frančiška, saj je prav v tej cerkvici ob branju Božje besede spoznal, da mora živeti po evangeliju, ta pa mora postati vodilo njegovega življenja in življenja njegovih bratov.
Za širše območje Slovenskih goric in Pomurja so verniki po drugi svetovni vojni na porcijunkulo romali v Sveto Trojico v Slovenskih goricah. Večina jih je odšla v Sveto Trojico že 1. avgusta popoldne. Tam je bila proti večeru darovana skupna maša, skozi vso noč pa so bile molitve in petje. Na sam praznik pa so bile darovane številne maše. Jutranja je bila v glavnem namenjena romarjem, ki so skozi noč bedeli oz. molili v sami cerkvi. Ob tem treba dodati, da večina ljudi takrat ni odhajala na letne dopuste. Tako je bilo to romanje za številne edini dan ko se ni delalo na kmetijah.
Pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, katero še vedno vodijo bratje Frančiškani, je bil letošnji 2. avgust skoraj enak drugim dnevom. Razlika je bila, le v tem, da sta bili darovani maši ob 8. in 10. uri, to je tako, kot ob nedeljah. Sicer je tam sveta maša vsak delavnik že ob 7,45. uri.
V zvezi s porcijunkulskim odpustkom kaže dodati, da je v „veliki zmoti vsakdo, kdor misli, da se z odpustki odpuščajo grehi sami in da so odpustki celo nekakšno nadomestilo resničnega notranjega spreobrnjena in resnega prizadevanja za dejansko hojo za Kristusom, hojo, pri kateri človek more biti pripravljen na odpoved samemu sebi in na pogumen sprejem križa, brez katerega redno sploh ni mogoče krščansko živeti; čeprav seveda križ kot tak ni sam sebi namenjen.“
Ob tem pa še dodajamo: V polpreteklem času so verniki s širšega območja Slovenskih goric in Pomurja, k Sveti Trojici v Slovenskih goricah v poletnem sušnem času ko je bilo pomanjkanj vode, tudi v procesijah hodili prosit za dež. Zanimivo je tudi omeniti, da je med leti 1952 in 1992 kraj Sveta Trojica v Slovenskih goricah nosila ime Gradišče v Slovenskih goricah. (F.K.)
Letošnjo sv. mašo pri Sv. Trojici je daroval pater Bernard Goličnik (Foto: Franci Klemenčič)