Najdena okostja in drugi predmeti ne bodo zavlekli gradnjo vodovoda
V mestu penine in sejmov Gornji Radgoni, kjer že nekaj časa poteka gradnja vodovoda, v okviru „Pomurskega vodovoda – krak C“, so na grajskem hribu ponovno odkrili zanimivo najdbo prazgodovinski skelet. Po prvih ocenah arheologov gre za okrog 3.500 let staro okostje, kar potrjuje naseljenost v prazgodovini. Radgonski grad stoji na 265 metrov visokem griču z lepim razgledom na širšo okolico. V zapisih se prvič omenja v 12. stoletju. Sezidal ga je plemič Radigoj, ki je bil slovenskega rodu in sta po njem grad in kasneje trg in mesto dobila ime. Sprva se je predvidevalo, da ime izhaja iz nemške besede “Rad” (kolo), ki je tudi v radgonskem grbu. Prvi lastniki so bili grofje Spanheimi, nato pa so se lastniki ali upravitelji večkrat zamenjali. Grad je imel v svoji dolgi zgodovini bogato notranjo opremo, v drugem nadstropju so viseli številni portreti Auerspergov iz gradu Kirchberg pri Hartbergu, sobe so imele visoke lončene peči. V gradu je bila bogato opremljena grajska kapela Svete glave. Pred gradom je bil lepo urejen park, ki je skupaj z okoli 50 m dolgim kostanjevim drevoredom in alejo vitezov tvoril zaključeno krajinsko celoto.
Alejo vitezov je sestavljal niz doprsnih baročnih kipov, od katerih sta danes dva še ob vhodu na gornji del gradu. Grad in grajska posest sta bila leta 1931 po dokaj nizkih cenah razprodana. Grad je prevzela banska uprava iz Ljubljane in ga temeljito preuredila v humanitarni zavod. Leta 1938 so grad začeli pripravljati za morebitno obrambno vlogo pred naraščajočo vojno nevarnostjo. Pred II. Svetovno vojno je bila v njem meščanska šola po vojni pa nižja gimnazija, osnovna šola (do leta 1974) ter dom za ostarele. V skoraj dvajsetletnem obdobju je grad hitro propadal, dokler ga ni leta 1992 s posebno najemno pogodbo za 99 let prevzel poslovnež Milan Herzog in ga začel obnavljati. Grad, ki je dokončno ohranjen, je danes v privatnem upravljanju. Obiskovalci lahko obiščejo grajsko dvorišče in atrij, si ogledajo šolske učilnice iz povojnega obdobja, grajske sobane in kapelo za služničad, obsežno razstavo grajskega herbarija in posedijo v grajski krčmi. Grad pa je tudi primeren za najrazličnejša slavja in dogodke…
In sedaj…, med gradnjo vodovoda na grajskem hribu, neposredno pod gradom, so naleteli na okostje. Kot je povedala arheologinja Mojca Jančar, gre za ostanke človeškega skeleta, za katerega domnevajo, da sodi v obdobje prazgodovine, morda celo v čas bronaste dobe. Ob skeletu so bili tudi manjši ostanki bronastih predmetov. Tako na predmetih kot skeletu bodo opravili nadaljnje analize. Z radiokarbonsko analizo bodo določili starost ter spol in starost pokopanega. Ob tokratni gradnji vodovoda so pred tem našli tudi nekaj koščkov keramike, skelet pa je prva tovrstna večja najdba. Nekaj manjših najdb, na primer keramike in ognjišče, pa so našli že ob preteklih gradbenih delih na hribu, ob urejanju električnih vodov in plinovoda. Jančarjeva meni, da so v nadaljevanju možne nove najdbe, saj gradbena dela trenutno potekajo na začetku hriba.
Grajski hrib v Gornji Radgoni je kulturni spomenik lokalnega pomena. Tamkajšnje arheološke najdbe dokazujejo poseljenost v obdobju kulture žarnih grobišč, železne dobe ter zgodnjega srednjega veka. Na hribu je stala centralna naselbina iz obdobja starejše železne dobe širšega regionalnega pomena. Potem ko so jih zaradi izkopavanja najdbe začasno prekinili, se gradbena dela nadaljujejo, so pa arheologi ves čas prisotni na grajskem hribu. Kot nam je povedal župan občine Gornja Radgona Stanislav Rojko, najdeno okostje ter morebitne druge arheološke izkopine ne bodo zavlekle gradnjo vodovoda. „Ves čas je zraven vključen tudi arheolog, ker je to bila zahteva Zavoda za spomeniško varstvo, kajti gre za spomeniško zaščiteno območje grajskega brega. Najdeno okostje je kmalu po odkritju odstranjeno in sedaj strokovnjaki preučujejo starost in vse drugo, kar sodi zraven, dela na gradnji vodovoda pa potekajo naprej.“ nam je povedal Rojko.
Sicer pa, starejša zgodovina Gornje Radgone je nerazdružno povezana z gradom. S svojo dominantno lego nad mestom in reko Muro je dolga stoletja dajal varno zavetje svojemu sosedu, trgu in mestu Bad Radkersburg. V 12. stoletju je bila fevdalna posest tega območja v lasti grofov Spanheimov ter nato tudi Traungavcev. Leta 1182 je namreč Otokar IV. izdal pred bližnjo cerkvijo sv. Ruperta listino samostanu iz Žič in prav v tej listini se omenja Radgona kot »Rachersburg«. Leta 1188 je bil radgonski graščak Hartid udeleženec križarskega pohoda nemškega cesarja Friderika Barbarosse ter skupaj z bratom tudi priča obdaritve samostana Admont. V tem obdobju so bili znani Adalbert (1129), Oton (1129), Bernard (1186) ter Herand in Riker (1189), leta 1213 pa oskrbnik gradu Geberhardus in viteza Poppo in Liutoldus. Po podatkih iz znanega Otokarjevega urbarja (1265-1267) je gornjeradgonska gospoščina imela 40 podložnih vasi s 355 kmetijami. Prav v tem času je Otokar na gradu sredi reke Mure ustanovil trg Radgono, ki je že leta 1299 postalo mesto.
V 14. stoletju so bili lastniki ali upravljalci gradu Jakob Wetzl (1362), Konrad von Schwabau in Wülfing von Kelz. Leta 1363 je vojvoda Rudolf podelil grad bratoma Henriku in Ortolfu von Lindeck. Leta 1389 sta Ulrik in Barbara Sefner prodala grad za 395 funtov krškemu škofu Ivanu in nekemu Konradu Frietenu, ki pa je posest prodal Frideriku Stubenberškemu. Stubenberški gospod je grad okoli leta 1420 prezidal ter povečal grajsko posest. Kralj Friderik je grad leta 1443 podaril Leopoldu Stubenbergu. Ker pa se je Friderikov vnuk Hans Stubenberški v letih 1468 – 1469 priključil svojemu tastu Andreju Baumkirchnerju v boju proti cesarju Frideriku V. (Baumkirchnerjeva zarota), so radgonski meščani, ki so bili cesarjevi zavezniki, zavzeli grad. Stubenberg je izgubil gospoščino in cesar jo je povezal s svojim uradom v mestu.
Leta 1470 je grad dobil Žiga Podhajmski, ker pa so ga turki v neki bitki ujeli, je gospoščino prevzel brat Andrej, ki jo je že leta 1478 izročil Jörgu Weisseneckerju. Naslednje leto so grad in mesto zavzeli madžari (Matija Korvin – kralj Matjaž) Šele Matijeva smrt (1490) je bila vzrok, da je njegov poveljnik Jakob Szekely grad ponovno vrnil cesarju. Od takrat so grad in posesti upravljali cesarski oskrbniki: sekovski škof Matej von Scheid (1492), Henrik von Eberbach (1494), Janez von Eberbach (1496), Bolfenk Grabenski (1501) in Seifritz Mettnitz (1505). V 16.stoletju so grad in posesti deželni knezi oddajali zakupnikom, npr. Margareti Preiner (1530), Ahaciju Mettnitzerju (1532), Rozini, vdovi Ivana Ivaniškega (1533), Admu Trautmannsdofu (1547), Žigi Herbersteinu (1551). Leta 1572 je grad dobil v zakup Gabriel Strein za 12.000 goldinarjev in s cesarjevim zagotovilom, da mu bo denar vrnjen, če bi ga kdo v tem času brez njegove krivde pregnal. Cesar mu je še istega leta odobril tudi 1.500 goldinarjev za stavbna dela na gradu, zato so lahko grad v naslednjih desetletjih temeljito prezidali. V naslednjem 17.stoletju, sta grad leta 1614 dobila v zakup Janez Žiga Schrottenbach, leta 1621 pa baron Gottfried Stadl, zelo bogat štajerski fevdalec. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. Leta 1623 prodal gospoščino Janezu Ulriku, knezu Eggenberškemu. Ta rodbina je grad obdržala do svojega izumrtja v letu 1717…
