Konec januarja 2026 je minilo 81 let, kar so zavezniški vojaki osvobodili koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau blizu Krakova na južnem Poljskem. Po podatkih Spominskega muzeja holokavsta v ZDA (USHMM) so nacisti med letoma 1933 in 1945 vzpostavili približno 42.500 taborišč in getov. Skupno število žrtev nacističnega režima se ocenjuje na približno 11 do 17 milijonov ljudi, od tega približno 3 milijone v koncentracijskih taboriščih po vsej takratni Evropi.
Leta 2005 je Generalna skupščina OZN 27. januar razglasila za Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je namreč v tem taborišču tragično preminilo okoli milijon in pol Judov, pa tudi več tisoč Sintov, Romov in Slovanov, tudi Slovencev. Zato se poraja zanimivo, če že ne fascinantno vprašanje o potomcih nacističnih zločincev, saj nekako razkriva globoke psihološke in družbene posledice, ki jih pusti zgodovina. Večina teh otrok in vnukov je še živa, vendar so se z dediščino svojih prednikov soočili na zelo različne načine. Pa si jih poglejmo le nekaj posameznikov, čeprav jih je prikritih še mnogo več.
Tisti, ki so se javno distancirali od nacizma ter obsodili dejanja prednikov
Večina potomcev je izbrala pot soočenja s preteklostjo, kar je pogosto vključevalo bolečo prekinitev stikov z družino.
Rainer Höss (vnuk Rudolfa Hössa, poveljnika Auschwitza) je eden najbolj izpostavljenih kritikov. Javno nastopa proti neonacizmu, obiskal je Auschwitz in se celo srečal s tistimi, ki so preživeli holokavst. Svojo družino je javno obsodil. Bettina Göring (pranečakinja Hermanna Göringa) in njen brat sta se odločila za prostovoljno sterilizacijo, da bi – po njenih besedah – »končala gensko linijo pošasti«. Živi v ZDA in se ukvarja z alternativno medicino. Niklas Frank (sin Hansa Franka, krvnika Poljske) pa že desetletja piše ostre kritike o svojem očetu. Njegovo najbolj znano delo ima naslov Oče: Obračun, v katerem očeta opisuje kot strahopetca in zločinca.
In tisti, ki so ostali zvesti ideologiji ali branili starše
Manjša skupina potomcev je do konca življenja (ali še danes) branila dejanja svojih očetov, pogosto v okviru združenj, kot je Stille Hilfe (Tiha pomoč). Gudrun Burwitz (hči Heinricha Himmlerja) je bila do svoje smrti leta 2018 znana kot nacistična princesa. Nikoli se ni odpovedala očetovi ideologiji in je aktivno pomagala nekdanjim nacistom pri izogibanju roki pravice. Edda Göring (hči Hermanna Göringa) je vse do smrti leta 2018 o očetu govorila z ljubeznijo in zavračala kritiko na njegov račun, čeprav se v politiko ni neposredno vmešavala. Wolf Rüdiger Hess (sin Rudolfa Hessa) pa se je vse življenje trudil dokazati nedolžnost svojega očeta in širil teorije zarote o njegovi smrti v zaporu Spandau. Med njimi so mnogi preprosto zamenjali priimke, se preselili (pogosto v Južno Ameriko ali ZDA) in poskušali zaživeti normalno življenje brez bremena preteklosti.
Vloga nacističnih potomcev v današnji družbi
Danes ti potomci nimajo nobene politične moči v Nemčiji. Nemška družba je do neonacizma izjemno nestrpna, zato bi bil kakršen koli poskus političnega udejstvovanja na temelju družinskega imena vnaprej obsojen na propad. Čeprav njihovo izobraževanje omenja čas druge svetovne vojne le v obrisih, nacizma, genocida, taborišč in milijone žrtev pa skoraj ne, lahko zaradi prav obletnic najhujših grozodejstev dobivajo informacije od vse povsod, če jih že v lastni državi Nemčiji ne.
Številni potomci so se s svojo preteklostjo soočili skozi terapevtsko delo, nekateri pa so se celo spreobrnili v judovsko vero in se preselili v Izrael.
Poleg že omenjenih posameznikov obstaja še nekaj specifičnih fenomenov in vlog, ki jih potomci nacistov igrajo v sodobni družbi. Njihove poti so pogosto polne nenavadnih preobratov – od verskih spreobrnitev do korporativne odgovornosti.
Eden najbolj ironičnih in psihološko globokih odzivov je odločitev nekaterih potomcev, da sprejmejo vero tistih, ki so jih njihovi predniki poskušali iztrebiti. Katrin Himmler (pranečakinja Heinricha Himmlerja) se je npr. poročila z judovskim potomcem preživelih v holokavstu. Napisala je knjigo Brata Himmler, v kateri je razkrila, da celotna družina (ne le Heinrich) ni bila zgolj zavedena, ampak aktivno vpletena v zločine. Matthias Göring (sorodnik Hermanna Göringa) pa se je spreobrnil v judovstvo, se preselil v Izrael in nosi kipo. Javno govori o tem, kako je s tem dejanjem prekinil prekletstvo svoje družine.
Vprašanje naslednikov ni omejeno le na nacistične politike in generale, temveč tudi na lastnike velikih nemških podjetij, ki so obogatela s prisilnim delom v času Tretjega rajha. Družina Quandt (BMW) so potomci Josepha Goebbelsa (preko njegove žene Magde iz prvega zakona) so danes ena najbogatejših družin na svetu. Dolgo so molčali o svoji preteklosti, po dokumentarcu Tišina družine Quandt pa so bili prisiljeni ustanoviti sklade za odškodnine in javno priznati vpletenost v nacistično ekonomijo. Družina in potomci Reimann (JAB Holding – kava Douwe Egberts, Coty) pa so leta 2019 javno priznali, da so bili njihovi predniki goreči nacisti in so zlorabljali prisilne delavce. V odgovor so v dobrodelne namene podarili več kot 10 milijonov evrov.
Poprava krivic in resnica
Nekateri potomci so prevzeli vlogo aktivnih posrednikov pri spravi. Povezujejo se s potomci žrtev v skupnih projektih. Namesto da bi se zgolj opravičevali, skupaj analizirajo, kako se je sistem zla sploh lahko vzpostavil, da bi to preprečili v prihodnosti.
Pot do priznanja genocida s strani novodobne Nemčije pa ni bila hitra ali samoumevna, temveč dolgotrajen in boleč proces, ki so ga v veliki meri spodbudili prav potomci. Nemčija nikakor ni priznala vsega čez noč. Šele leta 1952 (Luksemburški sporazum) je prvi kancler Konrad Adenauer je podpisal sporazum o odškodninah z Izraelom. Čeprav je šlo za priznanje materialne odgovornosti, je bila nemška družba takrat še vedno polna molka o osebnih grehih. Leta 1970 (Varšavski poklek) pa je bil prelomni trenutek. Kancler Willy Brandt je v Varšavi spontano pokleknil pred spomenikom žrtvam v getu. To je bilo vizualno in moralno priznanje krivde, ki je pretreslo svet in Nemčijo. Leta 1985 ob 40. obletnici konca vojne pa je takratni predsednik Richarda von Weizsäckerja izjavil, da 8. maj ni bil dan poraza, temveč dan osvoboditve izpod nacizma. S tem je država uradno sprejela odgovornost za preteklost kot del svoje identitete.
Naj dodam, da je je bilo v nemška taborišča (Dachau, Mauthausen, Ravensbrück, Auschwitz) deportiranih več kot 60.000 Slovencev. Iz taborišč se jih nikoli ni vrnilo več kot 12.000. Samo v taborišču Mauthausen pa je umrlo okoli 1.500 Slovencev.
Ostaja pa bolečina, neizmerna žalost ob spremljanju vseh dokumentarnih zapisov, slik in filmov, ki pričajo o grozodejstvih nacistične Nemčije, katera še danes, v sodobnem času mora odgovarjati na nešteta vprašanja in se opravičevati ter plačevati denarne odškodnine za vse, kar so storili njeni predhodniki s Hitlerjem na čelu.
Zbral in uredil: Doc. dr. mag. Bojan Macuh
Naj se ne pozabi in ne ponovi – simbolične fotografije iz taborišča smrti