Rozalija Lutar iz Črešnjevcev (23.08.1922 – 06.05.2023), je za vedno zaprla oči
Ko smo ob zadnjih izdihljajih lanskega poletja, tik pred koncem avgusta podrobno pisali o tem, da je na svojem domu, tik ob dveh znamenitostih Črešnjevcev, Dajnkovi domačiji in vili Holt, med najdražjimi lep življenjski jubilej, 100. rojstni dan praznovala Rozalija, po domače Zaliko Lutar, ni bilo pričakovati, da se bo približno osem mesecev pozneje njeno srce za vedno ustavilo. Takrat so ji vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja, voščili mnogi svojci, prijatelji, znanci, sosedje…, obiskala jo je tudi delegacija območnega združenja in krajevnega odbora rdečega križa, predstavniki radgonske občine PGD Zbigovci, DU Gornja Radgona ter še nekaterih društev in organizacij. Ob tej priložnosti je pravo slovesnost pripravila Zalikina vnukinja Olga, pri kateri je slavljenka preživljala jesen življenja, ter njen mož Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Nekaj pesmic so zaigrali tudi domači tamburaši iz KD Peter Dajnko Črešnjevci, saj je nekoč tudi sama pela… To je bilo takrat, ko je Zalika bila še vesela, čila, razigrana, razgledana in zdrava, sedaj pa je kot strela iz vedrega neba prišla novica, da se je poslovila za vedno, saj sta starost in tudi bolezen naredili svoje.
Ko se je kolega Ludvik ob omenjenem 100. rojstnem dnevu pogovarjal z Zaliko, je kljub svoji starosti bila še vedno zelo razgledana in z odličnim spominom, tako da je bil klepet nadvse zanimiv. Rodila se je 23. avgusta 1922 v družini “gospočkega” viničarja Ivana in Neže Potočnik v Policah, odkoder je 8 let obiskovala OŠ v Gornji Radgoni. Kot je povedala, je hodila v šolo 7 km peš. Najhujše je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Takrat sta oče in mati z ročnim plugom do bližnje glavne ceste naredila tir, saj sta ob Zaliki imela še 12 otrok. Včasih so imeli otroci iz tega dela Polic srečo, da jih je v šolo na vozu peljal oče Ivan Lutar, ki je bil konjar v KK Gornja Radgona. Že zgodaj je kot otrok morala pomagati staršem pri obdelavi vinograda, ki so ga obdelovali gospodarju, ki je živel v Avstriji. Bosa je v vinogradu nosila »škropilcu«, ki je škropil vinsko trto, z nahrbtno škropilnico, ki so ji rekli »püta«, galicijo. Škropivo so z namakanjem galicije in apna, pripravljali v velikih lesenih ali cementnih kadeh, vodo pa zajemali v mlakah, ki so bile v dolini in bližini vinogradov katere so, kot viničarji obdelovali. Gospodar je bil pošten, saj je vsako delo, ki so ga opravili v vinogradu pošteno plačal. Kot mladenka je bila tudi varuhinja otrok pri znanem krojaču Jošku Propstu v Radgoni.
Leta 1942 si je Zalika ustvarila družino z možem Antonom, ki je umrl pred 22 leti, in če bi lani živel bi praznovala hrastovo poroko – 80. let zakona. Poročil ju je tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa se je odvijala v avstrijski Radgoni. Kot je povedala, v vojnem času, slavja ni bilo. S pričama so odšli le na kosilo v gostilno. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, zato nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši v Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že osemkrat. Po poroki nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, iz katere se je vrnil po štirih letih. V zakonu se nama je rodilo sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke, kateri so me obdarovali s številnimi vnuki in pravnuki, prvih več kot 20, pravnukov pa več kot 30, zraven pa je že tudi najmanj 10 prapravnukov. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem Kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož in sva praznovala tudi zlato poroko. Ker sem celo življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam sedaj pokojnino po možu, ki je umrl leta 2001.« je ob svojem 100. rojstnem dnevu razlagala.
„Nikoli nisi imela veliko, a si imela veliko srce“, je med drugim bilo slišati na takratni slovesnosti. Če Zaliko ne bi izdajale noge, bi še pri stotih letih delala na vrtu. Tako pa je po potrebi, le kaj storila v kuhinji, kjer je v pomoč gospodinji, vnukinji Olgi. Kratkočasila se je z vsakodnevnim branjem Slovenskih novic. Posebno je rada brala, še vedno brez očal, tudi lokalni Prepih, kjer je našla novice iz domačega okolja. Z branjem, gledanjem televizije in poslušanjem radija je bila na tekočem z vsemi dogodki, ki jih prinašajo mediji. Ker je imela dober spomin si jih je tudi zapomnila. Zalika je bila zelo vesele narave, saj je tudi med omenjenim praznovanjem, kot iz rokava povedala kakšno šalo, kateri so se prisotni od srca nasmejali. Rada je tudi pela. Spominja se, da je bilo nekoč veliko ljudskega petja. Po končanem delu na polju ali vinogradu je vedno zadonela pesem. Kot je dejala je bila to neka sprostitev po napornem delavnem dnevu. Rada je šla tudi v cerkev, kjer je pela na koru. Znala pa tudi pripovedovati šale, pri katerih se lahko nasmeješ…
Sedaj, ko si se kljub lepim letom morala, za mnoge, nepričakovano posloviti, draga Zalika naj ti bo lahka zemlja, tvojim najbližjim pa izrekamo iskreno sožalje ustvarjalci spletnega medija Bakos.si
Foto: Ludvik Kramberger