Očitno je, da nekateri bralci še vedno ne morejo dojeti, da Neodvisnega časopisa Prepih, ki je izhajal od 15. novembra 1994, do 1. junija 2023, ni več. Še vedno tudi mene mnogi sprašujejo, ali je minula 654. številka Prepiha bila tudi zadnja. In kaj naj povem, ker je resnica le ena: Prepiha ni več, v takšni obliki zanesljivo ne. Morebiti se po počitnicah zgodi kaj novega, toda o tem bomo lahko poročali pozneje. Hudo mi je, da se je naš in vaš Prepih poslovil, a žal drugače ni šlo. Nekateri smo „odraščali“ s prepihom, se novinarsko in fotografsko kalili, nabirali izkušnje, včasih komu „stopili na žulj“ in se mu zamerili, večinoma pa razveselili naše bralce z zanimivimi zgodbami iz življenja ljudi, predvsem iz lokalnega okolja.
Že v zadnji številki prepiha sem zapisal, da me vedno, ko moram pisati o kakšnem slovesu dobesedno stiska pri srcu, saj je jasno, da gre za kaj žalostnega. Res je sicer, da tokrat, v primeru Prepiha, ne gre za človeka, za prijatelja, svojca, znanca…, a kljub temu mi ni lahko. Tudi neodvisni lokalni časopis Prepih, ki je „izhajal“ kar 331 mesecev oz. slabih 29 let, je bil „otrok“, pod čigavo rojstvo se lahko podpiše nekaj nas zanesenjakov, predvsem Drago in Andrej, potem pa tudi mi ostali, ki Prepih nikoli nismo videli kot predmet zaslužka, kar tudi ni bil. In kljub temu močno boli sedaj, ko se časopis v lepih, že zrelih letih mora posloviti, kot da bi se poslovil človek, ki je doštudiral in že nabral izkušnje. Žal po eni strani je temu botrovalo dejstvo, da med lokalnimi oblastniki nikoli ni bilo pravega interesa podpreti „domače“, kot vedno poudarjamo, po drugi pa je tudi tehnologija naredila svoje in tiskani mediji, en za drugim, odhajajo v pozabo. Škoda, kajti še vedno nismo toliko tehnološko opremljeni in digitalizirani, da bi se znebili tistega kar lahko primemo v roke – tiskanega časopisa. To še posebej velja za starejše bralce, predvsem na podeželju, ki jim računalniki niso preveč blizu.
Res je, da ne želim samo tarnati, a težko pozabim povprečno več kot 15 prispevkov v vsaki izmed 654 izvodov Prepiha (torej skupaj okoli 12.000), s podpisom O.B. Torej ne morem mimo dejstva, da sem nekako novinarsko odraščal s Prepihom, se nekako izpopolnjeval, najprej na mehanskem, nato elektronskem pisalnem stroju, včasih vmes tudi s kulijem na papirju in zadnjih 26 let na računalniku. Kakorkoli obračamo, hotel jaz to ali ne, ob tej priliki mi je zelo hudo. Pa ne le zaradi mene, temveč zaradi prijateljev: Draga, pokojnega Andreja, Ludvika, Francija, Filipa, Danija, Duleta, Bojana…, zaradi vseh naših bralcev, zaradi vseh tistih, ki so se našli v zgodbah z Ludvikovih in Francijevih potepanj po podeželju, med gasilci, kulturniki in drugimi. Žal mi je zaradi gospodarskih subjektov, ko smo poročali o njihovih dosežkih in uspehih…, skratka žal mi je Prepiha, ki je skoraj tri desetletja bil praktično del mene.
Drage bralke, spoštovani bralci Bakos.si!
Sedaj je torej dejansko konec, začasno ali za stalno? Upajmo, da ga bomo po počitnicah spet brali, saj še vedno verjamem, da nobena tehnologija ne more nadomestiti na papirju napisano novico, zgodbo, reportažo… Morebitnim novim ustvarjalcem priljubljenega Prepiha želim srečno roko in veliko uspeha. Zase in za vse nas, ki ga bomo tudi v bodoče brali!
P. s.: Naj mi bo dovoljeno, da vas dragi bralci, ki za to imate možnost, povabim k branju našega vedno bolj obiskanega in branega spletnega portala Bakos.si, na katerem berete ter vrstice, in kjer bomo skupaj s kolegi: Francijem, Ludvikom,, Danijem, Marjanom, Katjo, Bojanom, Simono, Dušanom, Filipom, Manjo…, še naprej pripravljali zanimive prispevke in zgodbe, predvsem o našem okolju ter naših ljudeh! Odprti smo za vse posameznike, organizacije, društva, gospodarstvo, zavode ipd., saj le tako lahko pokrijemo čim več dogodkov, prireditev, zanimivih tem…
