Poslikal in okrasil je najmanj 70.000 kurjih, račjih, gosjih, nojevih… pirhov (remenk)
Jutri (sreda, 25.10.), ob 14. uri se bodo svojci, prijatelji, sosedje in znanci, ki jih ni malo, na krajevnem pokopališču pri Gradu na Goričkem poslovili od znanega in priznanega Goričanca in Prekmurca, gostilničarja in umetnika Hermana Rajsarja, ki je po rojstvu v bližnjih Motovilcih, večino življenja prebil v naselju Grad. V 82. letu starosti je gorički „remenkaš“, kot so ga imenovali, umrl minuli petek, 20. oktobra 2023, za njim še posebej žalujejo soproga Cecilija, hčerka Lidija z možem Robertom ter vnuki Jasmina, Robertina in Aljaž. Potem, ko ga je pred nekaj leti, tik pred koronsko krizo zadel srčni infarkt, se nikakor ni povsem opomogel, predvsem pa je bil prisiljen opustiti svojo največjo ljubezen – poslikavo in okraševanje pirhov oz. remenk. Ker je bil levičar zadnjih pet let, kljub veliki želji, ni mogel več opravljati svoje umetniško poslanstvo in tradicijo svojih prednikov, družine Rajsar, ki že od leta 1937 izdelujejo remenke (pirhe), sam Herman pa je v skoraj sedemdesetih aktivnih letih, poslikal oz. okrasil vsaj 70.000 pirhov. Pri Rajsarjevih, kjer so predvsem okraševali kurja, nekaj pa tudi račjih, gosjih, nojevih… jajc, je to ob gostinstvu bila dopolnila dejavnost. Najstarejši družinski ohranjen pirh je iz leta 1937, torej je star kar 86 let.
Kot je Herman rad poudarjal, je jajce simbol večnosti, ki simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Po njegovem prepričanju se slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi prihi, pisanice ali pisanke, ter remenke ipd., se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi z pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo. Nekaj posebnega povezanega z velikonočnimi jajci pa se že od davnega leta 1937 dogajalo tudi pri družini Rajsarjevih, kjer skrbno hranijo tudi muzejske pisanice (najstarejša je iz leta 1937, ki jo je izdelala Hermanova babica Terezija). Sam Herman, ki je »obrt« okraševanja jajc podedoval od očeta Alojza, se je s posebno poslikavo pirhov, je prvo remenko izdelal davnega leta 1954, in sicer kot dvanajstletni fant. In v skoraj petinšestdesetih letih je poslikal vsaj 70.000 remenk.
Kot nam je večkrat razlagal je jajca v tem času nabavljal povsod, od Prekmurja, po vsej Sloveniji, pa iz Madžarske, Avstrije, Nemčije Francije, Poljske, ter celo iz ZDA in Kanade, odkoder so tudi naročali njegove izdelke. Sam se je spominjal tudi kako je včasih na posebno željo, na pisanice celo narisal peterokrako zvezdo. Zanj ni bil problem narediti nobenega motiva, bodisi žival, ptico, rožo, cvet, grad, cerkev ipd. Včasih je bilo najtežje nabaviti nojeva, v zadnjem času pa gosja jajca, ki so zelo iskana. Hermanova prednika, babica, dedek in oče, so pisanice – remenke barvali s črnilnim svinčnikom in rumenilom, on sam pa je v minulih letih uporabljal mizarske barve, motive pa je ustvarjal s praskanjem z britvico ali tapetniškim nožem.
»Okrašena jajca so simbolični predmet praznovanja ob veliki noči in so nepogrešljiva na praznični mizi. In krašenje jajc je tradicija naše družine, ki sega v obdobje pred prvo svetovno vojno, ko je bil moj dedek Matija župan v Motovilcih. Takrat je v te kraje zašel cigan iz Češke in se zaljubil v domačinko iz Pertoče. Zaprosil je župana, da mu dovoli ostati na Pertoči, v zameno pa je njegovega sina, mojega očeta naučil izdelovanja remenk. Oče je pridobljeno nadgradil je prenesel name, tako da se s tem ukvarjam že več kot 60 let. Vmes, ko sem nekaj let bil v tujini, potem v vojski in podobno, sem pirhe okraševal nekoliko manj, potem pa, pa ko je hčerka s svojo družino nekoliko več v gostilni, sam več delam na pirhih«, nam je ob zadnjem srečanju pred infarktom razlagal pokojni Herman, kateremu je okraševanje jajc bila nekako dopolnilna dejavnost v osrčju naravnega krajinskega parka Goričko, v Gradu, kjer se družina ukvarja z gostinstvom, in ki za okrasitev enega jajčka porabi okoli pol ure, a kljub temu tudi sedaj letno izdela okoli 2000 pirhov. Kar nekaj svojih umetnin je Herman običajno razdelil prijateljem in svojcem, nekaj pa jih tudi prodal, saj je bil pogosto vabljen na različne prireditve po vsej državi, ter tudi v tujini, od koder je prinašal tudi priznanja in nagrade za svoje umetnine, kar njegovi pirhi dejansko so bili.
Današnje pisane in dvobarvne rumenke z značilnimi izpraskanimi vzorci v obliki cvetov, spiral, štorkelj, kmečkih opravil, gradov ipd., prihajajo tako izpod Hermanovih rok, ki je za svoje remenke pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, katere član je bil, pred časom pridobil tudi naziv »Izdelek domače obrti«, na natečaju za najboljše rokodelske izdelke Goričkega pa so njegove remenke dobile posebno priznanje. Slednja pa so prihajala in prihajajo tudi od drugod. Hermana je žalostilo, da se vedno manj mladih želi naučiti tega zanimivega ročnega dela, ki je nekakšna kulturno zgodovinska znamenitost. Kot je poudarjal, mladino so pokvarili internet in druga tehnologija, kar po njegovem ni dobro. Po drugi pa ga vseli, da je njegova vnukinja Robertina, imela veliko željo in interes nadaljevati domačo tradicijo, sam pa jo je dodatno spodbujal in stimuliral.
Morebiti bo prav ona nadaljevala dedkovo družinsko tradicijo, kar bi Hermana najbolj osrečilo. Zato naj mirno počiva v domači zemljici na Goričkem, katero je vedno imel najraje.
