Iz negovskega konca je prišla žalostna novica, da je za vedno nehalo biti srce še enega dobrega in prijaznega človeka, ki je vse življenje posvetil okolju v katerem je živel. V 93. letu starosti je namreč umrl in se preselil na večne pašnike, med rožice, katere je vse življenje imel zelo rad, Anton Kramberger, po domače Mihov Tunč. Bratranec dobrega človeka iz Negove Ivana Krambergerja, katerega so mnogi poznali tudi kot „Negovskega molca“ je postal legenda v svojem okolju. Tunč je „službo“ molca prevzel od očeta Mihaela, predal pa znancu Janezu.
Skratka, so ljudje, ki v svojem kraju in okolju postanejo legende. In v lepi vasi v Slovenskih goricah Negovi, ter njeni okolici, ob Ivanu Krambergerju, dobremu človeku iz Negove, lahko štejemo za legendo tudi njegovega bratranca Antona Krambergerja, ki so ga vsi klicali Mihov Tunč. Rojen je bil 29. decembra 1932 v viničarski družini Ivane in Mihaela Kramberger na Ločkem Vrhu, na območju današnje občine Benedikt. Zadnjih več kot 60 let pa je živel v Radvencih, kjer je po starših podedoval manjšo posest. Ker izhaja iz verne družine niti ni čudno, da je bil njegov oče Mih, kot so ga klicali, več kot 50 let molec v cerkvi pri mašah, ob pogrebih in sedminah. Rožni venec, na katerega je molil mu je iz prekuhanih govejih kosti izdelal njegov brat »tazenkunstler« Franc Kramberger. Kot je povedal, ko je bil živ, je goveje kosti pobiral na faroškem gnojišču, kamor so jih odmetavali, ko so iz njih skuhali »nedeljsko« govejo juho. Mihov rožni venec, katerega sestavljajo kroglice iz govejih kosti in ga je v rokah več kot 50 let vrtel Mihael Kramberger-Mih, se sedaj nahaja kot zgodovinska znamenitost v muzejski vitrini Muzeja Špital v Gornji Radgoni, njegov opis in sliko pa je možno najti tudi na Googlu, pod oznako rožni venec.
Ob vsem tem niti ne preseneča, da je »službe« moleca po očetu prevzel njegov sin Anton Kramberger -Tunč. »Ko je oče obnemogel, je molitev v cerkvi in na pogrebih predal meni. Tako sem tudi jaz vse do konca leta 2022 molil pri sv. mašah in na pogrebih v župniji Negova, pa tudi drugje, če so me povabili. Starost in bolezen pa me je pripeljala do tega, da sem se odločil, da predam to »službo« nasledniku, to je Janezu Kukovcu iz Kunove. Vesel sem, da se je našel kdo, ki bo nadaljeval moje poslanstvo,« nam je ob upokojitvi pred slabimi tremi leti razlagal Tunč. Ob njegovi službi molitve v cerkvi in na pogrebih, kaže omeniti njegovo skrb za okrasitev cerkve. Vseskozi je poskrbel za okrasitev cerkve, ter za vsakodnevno zalivanje lončnic, ki so krasile oltar cerkev. Ker ni imel avtomobila, je dobre 3 km poti vsakokrat ob obisku cerkve opravil peš ali s kolesom. Pri tem ga ni oviral ne dež, ne sneg. Njegovo stalno poslanstvo je bilo krašenje oltarja in cerkve, ter krašenje cerkve ob porokah, tudi ob zakonskih jubilejih. Pri okrasitvi je imel velikokrat pomoč v številnih vernicah, ki so obiskovale cerkev, saj so mu za okrasitev prinašale cvetje za okrasitev.
V znak zahvale za sodelovanje z njimi, so mu za 90 – letnico pripravile praznovanje, na katerem so mu za njegovo zdravje za njegovo sodelovanje in kar je dobrega naredil za cerkev, zahvalile pri sv. maši, ki bila darovana njemu v zahvalo. Po maši pa so za njega pripravile v Domu upokojencev v Negovi srečanje in pogostitev. Kot nam je povedal se jim za to lepo doživetje, ob katerem se mu je utrnila tudi kaka solza sreče, iz vsega srca zahvaljuje. To pa še zdaleč ni bila edina hvaležnost človeku, ki je eden redkih moških, kateri so se vse življenje posvečali gojenju rož, kar je Tunč počel doma in v cerkvi. Kakorkoli obračamo, Mihov Tunč, je bil izjemno zanimiv človek, ki kljub visoki starosti niti v zadnjih letih ni miroval, še posebej pa je vse življenje užival med rožami. Posebej rad je imel cvetoče hortenzij, ki so se ob njegovem domovanju bohotile z neštetimi cvetovi: »Po mojem pomaga to, da imajo dopoldan veliko sonca, popoldan pa se ‘hladijo’ v senci gozda, na katerega jasi so posajene. Ob tem še pravim, da se je treba z rožami ‘pogovarjati’, pa tu in tam tudi po potrebi zaliti,« je ob neki priliki duhovito razlagal Tunč, ki je mimogrede kot “totngrobar”, ko je več let opravljal delo pogrebnika, skopal več sto jam, ko še niso ljudi upepeljevali. Pa tudi kuhal je na sedminah in gostijah. Zaradi vsega tega je bil še bolj znan in spoštovan daleč okoli!
Dragi prijatelj Tonč, naj ti vse rože tega sveta cvetijo tudi tam kamor se sedaj odpravljaš in naj ti bo lahka zemlja Slovenskih goric, katero si vedno imel najraje. Vsem tvojim žalujočim pa v imenu ustvarjalcev našega medija – Bakos.si, izrekam iskreno sožalje!
Dodajmo še: Pogreb z mašo zadušnico bo v sredo, 3. 9. 2025, ob 16. uri na pokopališču v Negovi. Žara bo pripeljana v poslovilno vežo na dan pogreba ob 15. uri. Molitev za pokojnega bo v torek, 2. 9. 2025 ob 18. uri poslovilni veži v Negovi. Svojci cvetje in sveče hvaležno odklanjajo!
Fotografije: Ludvik Kramberger