Skip to content

Poslanica papeža Frančiška za svetovni dan revnih 2023

Jutri, v nedeljo, 19. novembra 2023, v liturgičnem koledarju na 33. nedeljo med letom, v Katoliški cerkvi obhajamo svetovni dan revnih/ubogih. Za to priložnost je sveti oče Frančišek napisal poslanico, ki jo objavljamo v celoti.


»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega« (Tob 4,7)

1. Letošnji sedmi Svetovni dan ubogih je velik znak Očetovega usmiljenja in podpira življenje naših skupnosti. Njegovo praznovanje postaja v pastoralnem življenju Cerkve vse bolj zakoreninjeno in v njem lahko vedno znova na novo odkrivamo srce evangelija. Naša vsakodnevna prizadevanja, da bi sprejeli uboge, še vedno niso dovolj. Skozi naša mesta teče reka revščine, ki prestopa svoje bregove. Občutek imamo, da nas bo povlekla vase, tako velike so potrebe naših bratov in sester, ki nas prosijo za pomoč, podporo in solidarnost. Zato se na nedeljo pred slovesnim praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, zbiramo ob njegovi mizi, da bi še enkrat prejeli dar in moč za življenje v uboštvu ter služenje ubogim.

»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega«. (Tob 4,7). Te besede nam pomagajo razumeti bistvo našega pričevanja. Če premišljujemo o Tobitovi knjigi, tem manj znanem besedilu Stare zaveze, ki je tako očarljivo in polno modrosti, se lahko bolj poglobimo v sporočilo, ki ga je sveti pisec želel sporočiti. Pred nami je prizor iz družinskega življenja: oče Tobit se poslavlja od svojega sina Tobija, ki se odpravlja na dolgo potovanje. Ostareli Tobit se boji, da nikdar več ne bo videl svojega sina, zato mu zapusti svojo »duhovno oporoko«. Tobit je bil izgnan v Ninive in je oslepel, zato je bil dvakratno ubog. Hkrati pa je bil vselej prepričan v eno stvar, ki jo odraža že njegovo ime samo: »Gospod je moje dobro«. Kot bogaboječ mož in dober oče svojemu sinu ne želi zapustiti le materialnih dobrin, temveč tudi pričevanje o pravi poti življenja. Zato mu reče: »Vse dni svojega življenja, sin, se spominjaj Gospoda, in ne greši in ne prestopaj njegovih zapovedi! Vse dni svojega življenja delaj dela pravičnosti in ne hodi po poteh krivičnosti!« (4,5)

2. Takoj lahko vidimo, da ostareli Tobit ne prosi svojega sina, da bi le preprosto mislil na Boga in se obračal nanj v svojih molitvah. Govori o konkretnih dejanjih, dobrih delih in pravičnosti. Nadaljuje še bolj jasno: »Vsem, ki ravnajo pravično, pomagaj iz usmiljenja s tem, kar premoreš. Ne bodi malenkosten, kadar daješ miloščino!« (Tob 4,7)

Besede tega modrega ostarelega moža nam dajo misliti. Ne pozabimo, da je Tobit izgubil vid prav po tem, ko je opravljal dela usmiljenja. Kakor pripoveduje sam, se je vse od svoje mladosti posvečal dobrodelnosti. »Storil sem veliko dobrih del usmiljenja svojim bratom in rojakom, ki so odšli z menoj v suženjstvo v asirsko deželo, v Ninive… Lačnim sem dajal kruha in nagim sem dajal oblačila. In če sem videl, da je kdo od mojih rojakov umrl in so njegovo truplo vrgli za obzidje Niniv, sem ga pokopal.« (Tob 1,3.17).

Zaradi teh dobrih del mu je kralj odvzel vse, kar je imel, in tako je postal povsem ubog. A Gospod je Tobita še vedno potreboval. Ko je ponovno zasedel uradniško mesto, je pogumno nadaljeval s svojim načinom življenja. Prisluhnimo njegovi pripovedi, ki nas še danes nagovarja. »Na gostiji ob binkoštih – to je praznik po sedmih tednih – so mi pripravili imenitno kosilo. Sédel sem, da bi jedel. Prinesli so mizo in veliko jedi in rekel sem svojemu sinu Tobiju: ‘Pojdi, sin, in če najdeš med našimi brati, ki živijo kot ujetniki v Ninivah, kakega reveža, ki je z vsem srcem vdan Gospodu, ga pripelji, da bo jedel skupaj z nami. Glej, jaz te bom čakal, sin, dokler se ne vrneš.’« (2,1-2). Kako pomenljivo bi bilo, če bi Tobitova skrb vsaj na Dan ubogih postala tudi naša skrb! Kaj, če bi v nedeljo po praznovanju za evharistično mizo tudi mi koga povabili na obed za svojo mizo? Tako bi evharistija, ki jo obhajamo, resnično postala znamenje občestva. Če se zbrani okrog Gospodovega oltarja vsi zavedamo, da smo bratje in sestre, bi bilo naše bratstvo še vidnejše, če bi svoj praznični obed delili z ljudmi v stiski!

Tobija je storil, kar mu je naročil oče, a vrnil se je z novico, da je bil nek ubog mož umorjen in vržen na trg. Ostareli Tobit je brez oklevanja vstal od mize in šel pokopat tistega človeka. Ko se je izmučen vrnil domov, je zaspal na dvorišču. Na oči mu je padel iztrebek vrabcev in je oslepel (cf. 2,1-10). Ironija usode: dobrota je sirota! Takšne misli se nam zlahka porajajo, a vera nas uči, da gremo globlje. Tobitova slepota bo postala njegova moč, s katero bo še jasneje prepoznaval številne oblike revščine okrog sebe. Ob svojem času mu bo Gospod povrnil vid in veselje, da bo ponovno videl svojega sina Tobija. O tem dnevu poslušamo: »Tedaj se je Tobít vrgel sinu okoli vratu, zajokal in mu rekel: ‘Zdaj te vidim, sin, ti luč mojih oči!’ Nato je še rekel: ‘Slavljen bodi, Bog! Slavljeno bodi njegovo veliko ime! Blagoslovljeni naj bodo vsi njegovi sveti angeli! Njegovo veliko ime naj prebiva med nami! Blagoslovljeni naj bodo vsi angeli na vse veke! Zakaj on me je udaril – in glej, zdaj vidim svojega sina Tobija!’« (Tob 11,13-14).

3. Lahko se vprašamo, kje je Tobit našel pogum in notranjo moč, ki sta mu omogočila, da je služil Gospodu sredi poganskega ljudstva in ljubil svojega bližnjega tako močno, da je tvegal svoje lastno življenje. Tobitova zgodba je izjemna: bil je vdan mož in skrben oče, izgnan iz domovine, kjer je po krivici trpel, ter preganjan od kralja in sosedov. Kljub temu da je bil tako dober človek, je bil preizkušan. Kot nas pogosto uči Sveto pismo, pravičnim Bog ne prizanaša s preizkušnjami. Zakaj? Ne zato, da bi nas ponižal, ampak da bi okrepili svojo vero vanj.

Tobit v času svoje preizkušnje odkriva svoje lastno uboštvo, zato lahko prepoznava tudi uboštvo drugih. Zvest je Gospodovi postavi in spoštuje njegove zapovedi, a to zanj ni dovolj. Ubogim se lahko posveča, ker je uboštvo izkusil na lastni koži. Njegov nasvet Tobiju tako postane njegova prava oporoka: »Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega«. (4:7). Nenazadnje: kadar koli vidimo siromaka, ne smemo odvrniti pogleda od njega, saj bi nam to preprečilo, da bi videli obličje Gospoda Jezusa. Bodimo pozorni na njegovo besedo: siromak. Vsakdo je naš bližji. Ne glede na barvo kože, družben položaj, dejstvo, od kod prihaja … Če sem jaz ubog, lahko prepoznam, kdo med mojimi brati in sestrami potrebuje pomoč. Poklicani smo, da pristopimo do vsakega ubogega človeka in vsakršne oblike revščine ter da prenehamo biti brezbrižni in iskati banalne izgovore, ki si jih izmišljujemo, da zaščitimo svoje navidezno blagostanje.

4. Živimo v času, ko so potrebe ubogih potisnjene v ozadje. Pritisk k sprejemanju lagodnega načina življenja je vse večji, medtem pa so glasovi ubogih preslišani. Nagibamo se k temu, da zavračamo vse, kar odstopa od modela življenja, namenjenega predvsem mlajšim generacijam. Te pa so še posebej dovzetne za kulturne spremembe, ki se trenutno odvijajo. Zatiskamo si oči pred vsem, kar je neprijetno ali povzroča trpljenje, povzdigujemo pa telesne lastnosti, kot bi bile glavni smisel našega življenja. Navidezna resničnost postaja pomembnejša od resničnega življenja, ta dva svetova pa se vse bolj združujeta v enega. Ubogi postajajo zgolj posnetek z zaslonov, ki nas za trenutek prizadene, ko pa jih srečamo na ulici, nam je nelagodno in pogledamo stran. Naglica, vsakodnevna spremljevalka našega življenja, nam preprečuje, da bi se ustavili in pomagali drugim. Prispodoba usmiljenega Samarijana (cf. Lk 10,25-37) ni le zgodba iz preteklosti. Še dandanes se pred nas postavlja kot izziv v našem vsakdanjem življenju. Dobrodelnost je najlažje preložiti na druge. A poklicanost vsakega kristjana je, da se sam dejavno vključi.

5. Zahvalimo se Gospodu, da toliko mož in žena predano skrbi za uboge in izključene. To so posamezniki vseh starosti in družbenega položaja, ki razumejo stiske in so pripravljeni pomagati trpečim in potisnjenim na rob družbe. To niso superjunaki. To so »sosedje«, navadni ljudje, ki tiho in zavestno postajajo ubogi med ubogimi. Ne le, da dajejo, temveč tudi poslušajo, se zavzemajo in skušajo razumeti ter se soočati s težkimi razmerami in razlogi zanje. Ne osredotočajo se le na materialne potrebe, ampak tudi na duhovne ter se zavzemajo za celostni napredek posameznikov. Nebeško kraljestvo postaja navzoče in vidno v njihovem velikodušnem in nesebičnem služenju. Kot seme, ki pade v dobro zemljo, požene in obrodi stoteren sad (cf. Lk 8,4-15). Naša hvaležnost tem mnogim prostovoljcem se mora odražati tudi v naši molitvi, da bo njihovo pričevanje obrodilo obilo sadu.

6. Ob šestdeseti obletnici okrožnice Pacem in Terris si moramo vzeti k srcu naslednje besede sv. Papeža Janeza XXIII: »Vsako človeško bitje ima pravico do življenja, telesne nedotakljivosti in potrebnih sredstev za dostojno življenje, ki zajemajo hrano, oblačila, zavetje, zdravstveno oskrbo, počitek in končno vse potrebne storitve, ki jih mora zagotoviti država. Posledično ima vsak posameznik pravico do oskrbe v primeru bolezni, invalidnosti zaradi dela, ovdovelosti ali prisilne brezposelnosti ter v vseh drugih primerih, ko je brez lastne krivde prikrajšan za sredstva za preživljanje« (ed. Carlen, št. 11).

Koliko je še treba narediti, da to postane resničnost! Za to pa je potrebno tudi resno in učinkovito sodelovanje političnih voditeljev in zakonodajalcev! Kljub vsem omejitvam in občasnim napakam politike pri prepoznavanju in služenju skupnemu dobremu naj duh solidarnosti in subsidiarnosti še naprej raste med državljani, ki verjamejo v pomen prostovoljne predanosti služenju ubogim. Vsekakor je potrebno pozvati in celo pritiskati na javne institucije, da bodo ustrezno izpolnjevale svoje dolžnosti, saj pasivno čakanje, da vse »pade od zgoraj«, ne prinaša nobenih koristi. Tudi tiste, ki živijo v revščini, je potrebno vključiti v proces sprememb in odgovornosti.

7. Žal spet prepoznavamo nove oblike revščine, ki nastajajo poleg že zgoraj opisanih. V mislih imam predvsem ljudi, ki so ujeti na vojnih območjih, še posebej otroke, ki jim je bila odvzeta mirna sedanjost in dostojna prihodnost. Na takšne razmere se nikdar ne smemo navaditi. Vztrajajmo v vsakem prizadevanju k spodbujanju miru, ki je kot dar vstalega Gospoda in sad zaveze k pravičnosti in dialogu.

Prav tako ne smemo prezreti tistih oblik špekulacij v različnih sektorjih, ki vodijo v dramatično dvigovanje cen, kar v revščino pahne številne družine. Prihranki hitro poidejo in nastala situacija zahteva žrtve, ki ogrožajo dostojanstvo vsakega posameznika. Če mora družina izbirati med hrano za preživetje in zdravstveno oskrbo, moramo biti pozorni na glasove tistih, ki zagovarjajo pravico do obeh dobrin v imenu dostojanstva človeške osebe.

Kako lahko spregledamo etično zmedo tudi v svetu dela? Nečloveško ravnanje tako z delavci kot delavkami, neustrezno plačilo za opravljeno delo, izbruh negotovosti glede zaposlitve, preveliko število žrtev v nesrečah, ki so pogosto posledica miselnosti, da ima hiter zaslužek prednost pred varnim delovnim mestom … Sv. Janez Pavel II nas opozarja, da je »primarna osnova vrednosti dela človek sam… Je že res, da je človek vnaprej določen, da dela, in je k delu tudi poklican, a je na prvem mestu delo ‘za človeka’ in ne človek ‘za delo’« (Laborem Exercens, 6).

8. Zgoraj navedeno je samo po sebi izjemno zaskrbljujoče, a le delno opisuje situacije revščine, ki so del našega vsakdana. Ne morem mimo vse večjega števila očitnih oblik revščine, v katerih se znajdejo mladi ljudje. Koliko frustracij in samomorov so povzročile utvare s strani kulture, ki mlade ljudi vodi k mišljenju, da so »zgube«, »da iz njih nič ne bo«. Pomagajmo jim, da se odzovejo na te škodljive vplive, in poiščimo načine, da jim pomagamo zrasti v samozavestne in radodarne može in žene.

Ko govorimo o ubogih, lahko hitro zapademo v pretirano retoriko. Ostati na ravni statistike in številk je tudi zahrbtna skušnjava. Ubogi so osebe; imajo obraze, zgodbe, srce in dušo. So naši bratje in sestre, z dobrimi in slabimi lastnostmi kot vsi mi. Pomembno je, da vstopimo v oseben odnos z vsakim izmed njih.

Tobitova knjiga nas uči, kako naj bomo stvarni pri vsem, kar delamo z ubogimi ali za njih. To je vprašanje pravičnosti. Od nas zahteva, da iščemo in najdemo drug drugega in tako spodbudimo potrebno sožitje, da se skupnost tudi sama prepozna. Skrb za uboge ni le vihravo dajanje miloščine. Poziva k ponovni vzpostavitvi medosebnih odnosov, ki jih je prizadeva revščina. »Če vidimo siromaka in ne obrnemo svojega obličja od njega«, lahko uživamo v blagodejni milosti in ljubezni, ki dajeta smisel in vrednost našemu celotnemu krščanskemu življenju.

9. Naj bo naša skrb za uboge vedno zaznamovana s stvarnostjo evangelija. Ko nekaj delimo z drugimi, se moramo zavedati njihovih konkretnih potreb, zato naj to ne postane način, da se znebimo odvečnih dobrin. Tudi tukaj je potrebno razločevanje, ki ga vodi Sveti Duh, da bi prepoznali pristne potrebe naših bratov in sester, in ne naših osebnih ciljev in pričakovanj. Kar ubogi dejansko potrebujejo, je naša človečnost, so naša srca, ki so odprta za ljubezen. Nikdar ne pozabimo, da smo »poklicani, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih« (Evangelii Gaudium, 198). Vera nas uči, da je vsak ubog človek božji sin ali hči ter da je v njem prisoten Kristus. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25:40).

10. Letos obeležujemo 150. obletnico rojstva sv. Terezije Deteta Jezusa. V popisu svojega lastnega življenja Povest duše pravi: »Spoznala sem, da je popolna dobrodelnost v tem, da sprejemamo slabosti drugih. Ne da se čudimo njihovim napakam, ampak da se učimo iz njihovih najmanjših dejanj kreposti. Predvsem pa sem spoznala, da dobrodelnost ne sme ostati zaklenjena v globinah srca: ‘Nihče’, pravi Jezus, ‘ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč’. Meni ta svetilka predstavlja dobrodelnost, ki mora svetiti in prinašati veselje, a ne le mojim najdražjim, ampak vsakomur, ki vstopa, brez izjeme«.

Vsak, kdor vstopa v ta naš svet, ima pravico doživeti luč dobrodelnosti. Nihče ne sme biti prikrajšan za to luč. Naj neomajna ljubezen svete Terezije premakne naša srca na ta Svetovni dan ubogih in nam pomaga, da »ne bomo odvrnili svojega obličja od siromaka«, ampak da bo naš pogled vselej usmerjen v človeško in božje obličje Jezusa Kristusa, našega Gospoda. (Prevod: Lia Mušič)

Spomin sv. Antona Padovanskega, zavetnika ubogih.

FRANČIŠEK

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: