Baklada se je letos prvič pričela na ploščadi ob vodovodu v mestnem parku; Delavcev ne bi manjkalo, če bi plače bile ustrezne
Po dveletnem predahu se je na predvečer praznika dela, tudi v mesto penine in sejmov Gornjo Radgono vrnilo tradicionalno kresovanje z baklado, ki sodi med največje tovrstne dogodke na skrajnjem severovzhodu države. In tudi letos je bilo tako, da se je v soboto, 30.4.2022, na TŠC Trate, trlo ljudi, ki so se nekoliko želeli poveseliti. Poleg domačinov iz Gornje Radgone in okoliških krajev, je bilo zraven veliko gostov iz širšega območja Pomurja, Štajerske in drugih delov države, ter seveda z levega brega reke Mure, iz Avstrije. Po nekaterih ocenah se je na prireditvenem prostoru v kakšnih šestih urah dogajanja zvrstilo več ljudi, kot jih ima mesto na reki Muri, torej več kot 3000. In vsi oni so lahko uživali ob dobri glasbi, hrani in pijači.
Organizatorji iz Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur, ter še nekateri soorganizatori, kot so: radgonska občina, PGD Gornja Radgona, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Komunala Radgona, KD Godba na pihala Gornja Radgona…, so poskrbeli, da nikomur ni bilo dolgočasno. Vse skupaj se je s stemnitvijo začelo na ploščadi pri velikemu vodometu v Mestnem parku, kjer so desetine otrok štartali s prižganimi baklami, s katerimi so prižgali kres. V spremstvu Pihalnega orkestra Gornja Radgona in PGD Gornja Radgona s prižganimi baklami so odkorakali nekaj sto metrov proti reki Muri, okrog športnih terenov na TŠC Trate, kjer so za dobro vzdušje, zraven kulinarične ponudbe, poskrbeli znani glasbeniki. Le kdo ne pozna pesmi: Na božično noč, Ko si na tleh, Pokliči me nocoj, Ne bom ti lagal, Zate in novejše skladbe, kot so Medena, Vzela si moje srce, Norcu podoben,… Seveda, letos so Radgončane in njihove goste od blizu in daleč zabavali, pravzaprav so „zažigali“, člani znane slovenske glasbene skupine Pop Design, ki je že zvezda stalnica na slovenski glasbeni sceni, znana po uspešnicah, ki so med ljudmi že ponarodeli, kot tudi novimi skladbami v moderni trendovski produkciji.
Skupina je v svoji dolgoletni in nadvse ustvarjalni karieri zamenjala nekaj vokalistov in članov, v zadnjem obdobju pa se zopet pojavlja v originalni zasedbi z ustanovnimi člani: Tone Košmrlj-bas, Damjan Tomažin-bobni, Jani Marinšek-kitara, Martin Erjavec-klaviature in na novo pridruženi član, glavni pevec in frontmen Mitja Šinkovec. Mitja je pred leti sodeloval v TV Showu Znan obraz ima svoj glas in v skupino izkušenih »starih mačkov« prinaša svežo mladostno energijo, katera se odraža na odru kot tudi pri ustvarjanju novih skladb skupine.
Skupina Pop Design je spet v ustvarjalnem zagonu, željna zabave in novih izzivov, vse to pa so občutili stotine, in tisoče ljubiteljev zabave, ki so podobno kot pred pandemijo, bili gostje radgonskega kresovanja. Z dogajanjem in obiskom na prireditvi, katero je povezoval Bojan Rajk, in kjer sta prisotne pozdravila radgonski podžupan David Roškar in sekretar Sindikata delavcev v gradbeni dejavnosti (SDGD) Slovenije Oskar Komac, je bila navdušena tudi direktorica Kultproturja Tatjana Karba Kotnik, ki je poskrbela, da je vstop na praznično slovesnost na TŠC Trate, bil prost!
Omenjeni Komac, ki je spregovoril v imenu ZSSS in SDGD Slovenije, je med pozdravom uvodoma dejal, da prinaša pozdrave predsednice ZSSS kolegice Lidije Jerkič in pozdrave vseh sindikatov dejavnosti, članov ZSSS. Izrazil je zadovoljstvo, da po dveh letih praznovanja brez srečanja ljudi z ljudmi letos ponovno praznujemo delavski praznik na tradicionalni način: s kresovanjem, druženjem, rdečimi zastavami, budnicami, rdečim nageljnom na prsih in predvsem zavedanjem, da delavstvu ni bilo nikoli ničesar dano ali podarjeno samo po sebi. „Prvi maj je mednarodni praznik dela postal davnega leta 1889, v spomin in opomin na leta 1886 ubite delavce v ameriškem Čikagu. Prvega maja 1886 je na tisoče delavcev v tem mestu začelo demonstrirati z zahtevo po boljšem življenju, zahtevalo skrajšanje delovnika na osem ur, ne da bi se s tem zmanjšalo plačilo za delo. Policija je v nastalem nasilju odgovorila s streli v množico, enajst jih je umrlo, veliko je bilo tudi ranjenih. Kazen je bila kruta, osem organizatorjev, vključno z govorcem, je bilo priprtih in kasneje obsojenih, smrt z obešanjem je bila novembra 1887 tudi izvršena, je dejal Oskar Komac in spomnil, kako je bilo na območju današnje Slovenije in meja takratnih držav, ko smo prvi maj praznovali že prvo leto, 1990, tudi pri nas. V Mariboru, Celju, Trstu, Beljaku, Celovcu in na ljubljanskem Rožniku, ki ostaja tradicionalni kraj prvomajskega srečevanja in praznovanja. Na zborovanjih so delavci pritrjevali znani resoluciji pariškega delavskega shoda, ki je poudarjala zahtevo po osemurnem delavniku, omejitev težkega dela žensk in otrok ter prepoved nočnega dela. Na slovenskem je bil takrat delovnik običajno daljši od deset ur, delalo pa se je tudi ob sobotah. Osem urni delavnik je bil tako zaradi močnega delavstva uveden leta 1919.
„Črn dan za slovensko delavstvo je bil v aprilu 1920. Čeprav je veljala prepoved javnih shodov, so za 24. aprila delavci pripravili shod po ljubljanskih ulicah. Oblast je odgovorila z množično prisotnostjo vojske, da bi preprečila pohod proti središču mesta. Do največjih spopadov med orožniki, policijo ter približno 3.000 demonstranti je prišlo na Zaloški cesti v Ljubljani. Zaslišali so se streli. Ubitih je bilo 13 ljudi, med njimi tudi majhna deklica, ki je bila v bližini. Ranjenih je bilo okoli 30 protestnikov. Člani stavkovnega odbora in druge vodje stavke so bili aretirani. Po tem dogodku so prvomajska praznovanja morala preiti v ilegalo, kljub temu pa so se nadaljevala in postajala vedno bolj množična. Leta 1929 so oblasti celo izrecno prepovedale praznovanje prvega maja, kar je še krepilo odpor in napajalo upor proti delavskemu izkoriščanju, prvomajske proslave pa so potekale v ilegali. Prvi maj je tako postal uradni državni praznik in dela prost dan šele po drugi svetovni vojni leta 1945.“
Prizadevanja za 8-urni delavnik očitno še danes niso končana. Sindikati so dnevno soočeni s kršitvami, kljub sodobni tehnologiji in polnih ustih robotike in digatalizacije, ki bi morali odpraviti potrebo po dolgih delavnikih je ta še marsikje prisoten. „Soočeni smo s prepogostim kršenjem določb zakonov in kolektivnih pogodb, ki sicer dokaj jasno urejajo delovni čas, počitke in odmore. Te določbe si delodajalci razlagajo vsak po svoje, delavcem pa govorijo, da je potrebno delati pač takrat, ko je delo. Te kršitve so tako pogoste in očitne, da jim lahko mirno pripišemo status naklepnega dejanja. Velikokrat tudi delavci tiho pristajajo na delo prek določb o delovnem času in počitkih, ker je od števila opravljenih ur pač odvisna tudi plača ki pride, če pride. Delodajalci in oblasti pravijo, da to tudi zato, ker primanjkuje delavcev. Nočejo pa videti in sprejeti resnice, da delavcev primanjkuje tudi ali pa zlasti zaradi prenizkih plač. Na področju minimalne plače smo sindikati v zadnjih letih dosegli pomembne premike v dobro zaposlenih, ta se je občutno tudi realno zvišala, dodatki niso več vključeni v minimalno plačo temveč se morajo k njej prištevati,“ kot je zatrdil Komac.
Žal pa plače po kolektivnih pogodbah posameznih dejavnosti temu niso sledile, najnižje plače dosegajo v povprečju komaj polovico minimalne plače, nekatere še tega ne. Zahteva sindikatov je, da mora biti najnižja plača v kolektivnih pogodbah vsaj enaka minimalni plači in da se vse ostale plače ustrezno sorazmerno temu prilagodijo. „Nedopustno je, da se za polni delovni čas in pošteno opravljeno delo vršijo doplačila do minimalne plače. Nismo več v 19.stoletju, zato želimo, skladno z evropskimi manirami in standardi razlike med pogledi sindikatov, delodajalcev in predstavniki države oz. vlade reševati in dogovarjati v socialnem dialogu, na ekonomsko-socialnem svetu. V zadnjem letu zaradi popolne ignorance vlade in njihove nepripravljenosti na dialog ta ni deloval. Zakoni in drugi predpisi, ki pomembno vplivajo na položaj zaposlenih so bili sprejeti mimo sindikatov brez njihovega pomembnejšega vpliva. Ob nastanku nove vlade in državnega zbora iskreno upamo na spremembe, da se bo upoštevalo tudi naše mnenje. Vse predloge, ki vplivajo na socialno-ekonomski položaj zaposlenih je nujno pred sprejemom v Državnem zboru uskladiti.
Potrebujemo nov družbeni dogovor, nov Socialni sporazum, ki ne bo nikogar puščal zadaj, zavezoval njegove podpisnike in omogočal dobro prihodnost vsem, ne pa samo nekaterim. Takšne dogovore smo v samostojni Sloveniji že imeli. Ohraniti in bolj razviti želimo socialno državo, ne odstopamo od brezplačnega šolstva in varstva. Urediti se morajo razmere v zdravstvu, zahtevamo pravico do zdravja za vse, ne samo za dovolj premožne, zahtevamo dostopnost do zdravnika in odpravo predolgih čakalnih vrst. Upokojenci morajo, po dolgih letih dela in odrekanja prejemati pokojnino, ki omogoča mirno in varno starost ter ohranitev njihovega dostojanstva. Ustrezno je potrebno dopolniti Zakon o dolgotrajni oskrbi, da bo ta omogočal njegovo izvajanje, potrebujemo pa tudi zakon o Demografskem skladu, ki bo s pomočjo državnega premoženja in upravljanja z njim omogočil dodatne vire za pokojninsko blagajno, dolgotrajno oskrbo in stanovanjsko gradnjo. Mladim je potrebno omogočiti, da si tukaj ustvarijo pogoje za življenje, ustvarjanje in družino.
„Sindikati imamo tudi svoje notranje izzive. Začeti se moramo povezovati in združevati svoje moči. Vse nas družijo isti interesi, današnja razdrobljenost za interese delavstva ni dobra. Med sindikati znotraj ZSSS smo nekatera združevanja že pričeli, potrebno pa je to nadaljevati med vsemi sindikati v državi. Spoštovani, želim vam doživeto in prijetno praznovanje prvega in drugega maja. Pri tem pa ne pozabimo na njegov zgodovinski in plemeniti pomen, ta tudi v današnjem času ne izgublja na svoji vrednosti,“ je še dodal Oskar Komac.
