Odprto pismo direktorici SB Novo mesto doc. dr. Mileni Kramar Zupan
Spoštovana direktorica, izkušnja v Vaši/naši bolnišnici mi je narekovala naslednji tekst: kadarkoli se maturanti, ki smo končali študije na tej stopnji že v prejšnjem stoletju dobimo in obujamo spomine, najpogosteje govorimo o dvojem. Vem, da veste: o vnukih in o našem zdravju.
Konec junija smo znova razpredali, a naneslo je, da sva se nekdanja sošolca srečala v isti bolnišnični sobi. Jaz na obisku pri vnukinji, ona pri kolegici. In na srečanju sošolcev dva dni kasneje me je vprašala, kaj je z vnukinjo. Razložil sem, da je vse dobro in poudaril:
»Toda tako, kot sem zadovoljen z urejenostjo in posodobitvami te regionalne ustanove – v njenem kompleksu je tudi nekdanja moška bolnišnica nad Krko, ki je čudovito zažarela že v začetku letošnje pomladi, in privablja poglede tako domačinov kot turistov -, sem tudi z odnosom osebja do bolnikov in obiskovalcev. Gre za visoko profesionalen odnos. A to, kako so poskrbeli za vnukinjo – zlasti pa je to storil Živojin Stevanović, dr. med. – je res nekaj nadstandardnega. Seveda je moja ocena lahko subjektivna, saj gre za – vnukinjo. Nerad pišem zahvale, saj vem, da zdravstveno osebje poskrbi za vse in ne dela razlik. A zdravniku na tem oddelku sem ob odpustu vnukinje napisal samo dva stavka:
»Poklon vam, gospod Živojin Stevanović in vaši ekipi. Vnukinji, ki mi je govorila o Vašem pristopu in odnosu, stoodstotno verjamem. Hvala! Da bi bilo na svetu čimveč takšnih Hipokratovih naslednikov.«
mag. Janez Pezelj
