Goričanec je hvaležen, da je še vedno med živimi, vse zdrave ljudi prosi, naj se vpišejo med darovalce organov
Res je sicer, da smo ljudje v zadnjem času nemalo jezni na zdravnike, ki se za svoje pravice borijo s stavkami in tako še dodatno podaljšujejo čakalne vrste. Tudi brez stavke smo običajno o zdravnikih slišali veliko slabega, saj se običajno govori le o napakah „bogov v belem“, o njihovih uspehih, katerih je veliko več, pa le redko. S tem se gotovo ne bi strinjal 50- letni Andrej Žido iz Markovcev na Goričkem, ki se je približno pred petimi leti, prav po zaslugi zdravnikov, ponovno rodil in sedaj dvakrat letno praznuje rojstni dan, in sicer je pred dobrim mesecem (14.4.) praznoval srečanje z Abrahamom, malo prej (21.2.) pa še 5. rojstni dan, po presaditvi jeter. Pisalo se je leto 2007, ko je hudo zbolel takratni voznik avtobusa Andrej Žido, ki so mu zaradi diagnoze primarni sklerozirajoči holangitis odpovedovala jetra: Zdravniki so mu dejali, da mu je ostalo zelo malo časa, a se mož Jasmine Žido in oče dveh deklet, mlajša je bila takrat stara le štiri leta, skupaj s svojo družinico ni predal. Uspelo mu je preživeti, a šele takrat je začel razmišljati kot drug človek, tudi pri presaditvi organov „Dokler sam nisem potreboval organa, se nisem spraševal o smrti ali darovanju. Ko sem ga nujno potreboval, pa bi naredil čisto vse, da bi dobil,“ pove Andrej, ki se je po presaditvi jeter spremenil in se sedaj tudi sam bori za darovanje organov, katere vsak trenutek nekdo potrebuje.
Po presaditvi jeter, Andrej vsako leto praznuje dva rojstna dneva, svojo življenjsko preizkušnjo, ki je močno vplivala na vso družino, ne bodo nikoli pozabili. Ob tem se spomni detajla, ko se je odpravljal na presaditev jeter. „Občutek, ko stojiš med vrati, se posloviš od najdražjih, da greš na operacijo, je tako grozljiv, da ga ne privoščim nikomur na tem svetu,“ s solzami v očeh pojasni Andrej Žido, žena Jasmina pa dodaja, da ga še vedno vidi, kako stoji ob medicinski sestri in maha, ona pa mora oditi, da ga bodo lahko pripravili za operacijo. Hkrati pa ne vesta, ali se bosta še kdaj videla, zagotovila za to jima ne da nihče. Ko se posloviš od svojcev in ostaneš povsem sam v sobi, je hudo. Vse skrbi, vsi krediti, vse težave ostanejo za vrati. „Od ljudi, ki jih imaš rad, se moraš posloviti in tvoje življenje je v rokah ljudi, ki jih ne poznaš. Grozno je, čeprav je osebje čudovito. Sestre ves čas preverjajo, kako si, spodbujajo te in te prepričujejo, da ni nič hudega in bo vse v redu. Zjutraj sem se še sam oprhal in pod prho razmišljal, kdaj se bom spet lahko sam uredil. Če sploh kdaj. Deset minut do sedmih so prišli pome, samo še ženi sem poslal sporočilo, da tokrat gre zares in da gre na operacijo. Medicinske sestre so mi pripravile špalir. Postavile so se v vrsto in vsaka mi je zaželela srečno in rekla, naj se držim. Zadnja, tik pred dvigalom, je rekla: ‘Se vidiva!’ Vsi so mi vlivali upanje, a vendarle je bilo hudo. Vožnja z dvigalom se mi je zdela neskončna, jokal sem kot otrok. Ne nazadnje ne veš, ali se boš zbudil. Mogoče je vse,“ se spominja Andrej, ki nam je predstavil tudi začetek svoje življenjske zgode…
„Vi pijete, a ne? Redno pijete alkohol?“ so bile besede zdravnika na medicini dela. „Kje pa, seveda ne pijem, saj sem vendar poklicni voznik avtobusa!“ Ni se pustil prepričati, ves čas je trdil, da sem alkoholik. Šele po par opravljenih testih, je priznal, da mora biti z mojim zdravjem nekaj precej narobe. Pisalo se je leto 2006, ko se je pričel iztekati moj prvi polčas, ker na to gledam kot na nogometno tekmo. Zdaj se vsemu že lahko smejem, a enostavno vsekakor ni bilo. Sprejet sem bil na interni oddelek murskosoboške bolnišnice. Dnevi in ure preiskav, ene težje, ene lažje, alkohol vseeno le ni bil krivec slabih testov. Po slabem mesecu so me zdravniki na hodniku postavili pred dejstvo, da je po vsej verjetnosti rak na jetrih in naj se pripravim na najhujše. Star sem bil 32 let, hčerka stara 11 let, poln življenja in načrtov za prihodnost. To ne more biti res!“ razlaga Andrej, kateremu je „neka višja sila ves čas prigovarjala, da pa to vendar še ni konec!“
Na njegovo srečo, kot pravi je bil ravno takrat na specializaciji (gastroenterologija) v UKC Ljubljana murskosoboški zdravnik dr. Majc, ki ga je moj primer zanimal, saj je bil premlad za vse simptome. „Ni se mogel sprijazniti z mojo boleznijo in ne bom nikoli pozabil, kako sva nekega večera sedela v njegovi pisarni za računalnikom in debatirala o gradivih povezanih z boleznimi jeter. Počutil sem se kot študent prvega letnika medicine! No, diplomiral še nisem! Z gotovostjo lahko trdim, da brez njega ne bi bil sprejet (vsaj ne takrat) na Japljevo – hotel s 6 zvezdicami! Sprejel me je dr. Gruden, ki pa na izvide iz Murske Sobote ni polagal velike teže. In vse ponovno in še več. Preiskave, preiskave… pa še več preiskav! Vse skupaj tri mesece. Na oddelek sem prišel s 76 kilogrami, odšel sem z 58 kilogrami! Diagnoza: primarni sklerozantni holangitis! Edina rešitev pri bolezni je presaditev organa. Še njegov nasvet – nič takega, ste še mladi, boste hitro porihtali! V meni pa cel kup vprašanj, dvomov, strahu… kako, zakaj, kdaj…?“
Dve leti kasneje je bil sprejet pri dr. Hafnerju, tudi prvič na konziliju predlagan za presaditev. V vseh letih, ki so sledila so bili njegovi izvidi precej različni, včasih slabi, včasih povprečni pa vmes tudi precej dobri. Ti zadnji so mu dajali energijo za naprej in nekako potuho, mogoče pa njemu ne bo potrebno iti na presaditev. Saj da je čisto ok! „Pa nisem bil. Daleč od tega. Tega se zavedam zdaj! Ves čas sem bil aktiven športnik, kar naenkrat pa nisem mogel odigrati cele nogometne tekme, ni bilo moči, energije. Začel sem zatekati, predvsem noge in pa nenavadne barve sem bil. Niti ne rumen, tak pepelnat! Ko te nekdo sooči s takšnimi dejstvi in si dobesedno prepuščen samemu sebi ti enostavno ne ostane drugega, kot da preizkusiš vse kar obstaja na tem ljubem svetu: alternativo, vraže, molitve… Nekako sem se ‘prešvercal ‘ skoraj deset let, ko pa ni več šlo naprej. Ves ta čas sem iskal informacije in ljudi, ki so to preživeli. Občutek sem imel, da je to res tabu tema in nikogar nisem spoznal z enakimi oziroma istimi težavami. Priti do informacij je bilo, kot da bi iskal nafto v Sloveniji.“
Žido je nadvse hvaležen, da nikakor ni obupala niti njegova žena Jasmina, ki ji gredo vse zasluge, da se je sploh odločil za tako velik korak. Ves čas je iskala informacije in je naletela na dogodek Zavoda Slovenija- transplant v Cankarjevem domu, kjer je prvič srečal žensko, ki živi z novimi jetri. Tri mesece po operaciji je pripovedovala, kako telovadi in se ukvarja s športom. „Bil sem šokiran! Hkrati sem čutil olajšanje. Pa se res da živeti z drugim organom! Odločil sem se in 10. 11. 2017 sem bil sprejet za priprave na presaditev v UKC Ljubljana. Ni bilo enostavno. 3.12.2017 sem bil uvrščen na listo. Čakanje se je pričelo! Prava psihična borba, na katero ne moreš biti pripravljen, ni šans, niti v sanjah . Ne ti in ne bližnji! Prvi sprejem: 27. 8. 2018 ob 01:41, soba 35 in ne soba 102! Poslovil sem se od vseh. Spomnim se kot da bi bilo včeraj. Od brata, ki je čustveno popustil kot mali otrok, ko mu vzameš igračo, nato žena, ki je ves čas pomagala, da sem se sploh odločil za ta korak in ni kazala ali pa je tako dobro skrivala teh čustev navzven – zdaj pa je bilo preveč tudi za njo. Jih bom še videl? Mlajša hčerka je stara dve leti in pol… Tisto noč se je zavrtelo vseh mojih 44 let. Proti jutru pa spet šok – organ ni ustrezen, lahko odidem domov! Ne se hecat! Ok, grem domov! Morda naslednjič bo!“
Drugi sprejem je bil 9. 10. 2018 ob 2:49 (mimogrede: ženin rojstni dan; namesto voščila – darila kot je to normalno, jo je ob polnoči zbudil, da greva v UKC), isti postopek, zaradi neustreznosti organa transplantacija ni bila izvedena. Tudi konec oktobra, ko so ga klicali, a zaradi prehlada ni bil sprejet. Četrti klic: 23. 1. 2019 ob 11:11 – vse enako. Zdaj mu je bilo že rutinsko. Organ neustrezen.
„Peti klic: 21. 2. 2019 ob 00:28, mogoče pa zdaj bo. Pravzaprav sem bil prepričan, da je to to! Aja mimogrede, vedno sem se sam peljal v UKC. Operacija je trajala malo več kot 8 ur. To je to – spet sem tu! S tem se je začel 2. polčas. Življenja pred in po operaciji ne morem primerjati. Vse se je obrnilo v pozitivno smer. Neskončno število izzivov, občutek ob tem pa neverjeten! Takoj ko sem se zbudil po operaciji, ko sem vse podoživljal, ko je zdravnik pred svojo ekipo pri prvi viziti z enim stavkom povedal: ,Glejte čisto šolski primer operacije. Prišel, star del vzeli ven, novega dali not, zaprli in gremo naprej.’ Takrat sem si rekel, če je pa tako enostavno kot vi pravite, potem pa dajmo v tem mojem drugem polčasu odigrati konkretno igro. Dokazati predvsem sebi, če sem prestal vse to, zmorem še več.,“ zaključi Andrej svojo zgodbo.
Takrat je vzpostavil stik z Društvom transplant, katerega je mimogrede sedaj podpredsednik. Prvo kot stik z ljudmi s podobnimi izkušnjami, namen in kako lahko pomagam ljudem s težavami, s kakršnimi se je soočal sam pred operacijo. Predvsem mu je cilj ozaveščati ljudi. „Šport je velik del mojega življenja. Bil in je! Po transplantaciji sem najprej bolj ljubiteljsko začel kolesariti. Hitro me je ta šport popolnoma prevzel. Po nekem spletu okoliščin in lastne želje sem se avgusta udeležil Evropskih iger za transplantirane in dialzne bolnike v Oxfordu. Igre so bile zaradi covida dve leti onemogočene, nazadnje so bile v Italiji na Sardiniji, kjer je Slovenija nastopala z 11 člansko zasedbo. Uradna otvoritev iger je bila v nedeljo 21. 8. popoldne v enem najstarejših gledališč na svetu Sheldonian theatre Oxford z vsemi nastopajočimi in gosti. Zavedali smo se, da smo prišli sodelovat, a če imaš v sebi vsaj malo športnega duha, te vse to dogajanje okrog tebe, občutki, hvaležnost, da si sploh prišel tako daleč, lahko tako prevzame, ti da toliko adrenalina, oziroma nekaj drugega, da sploh ne znam opisati. Zaradi tega vsega moraš dati maksimalno pa še več od sebe.“
Njegovo prvo tekmovanje sploh na evropski ravni, dirka na čas ali po domače kronometer. Dirka je bila dolga 7 km s približno 350 m vzponom cca 10-12% naklonom in nato spustom, kjer je šla hitrost krepko čez 60 km/h in preostanek proge še z zelo razgibanim terenom. „Nismo ravno imeli občutka, da smo na tekmovanju transplantirancev oziroma bolnikov s takšnimi in drugačnimi težavami. Izmed 62 tekmovalcev jih je bilo kar nekaj, ki so se že pred bolezenskimi težavami aktivno ukvarjali s kolesarstvom na visokem nivoju. Zmagal je Nizozemec, drugi je bil Belgijec, sam pa sem si privozil tretje mesto – v dresu slovenske države. Bil in sem še zelo ponosen, vesel, zadovoljen ter hvaležen vsem, ki so mi pomagali doseči ta uspeh. Biti del trojice najboljših mi je dalo še dodatno energijo za naslednji dan, ko je sledila klasična dirka dolžine 28 km. V zadnjem trenutku so se organizatorji zaradi tipično angleškega deževnega vremena odločili za skrajšanje proge na 21 km. Ponovil sem dosežek prejšnjega dne. Še enkrat tretje mesto, bronasta medalja. Zame sta obe medalji zlati! Veliko sem pretrpel, vsi moji z mano! Beseda hvala je premalo!“ nam je še povedal Andrej., ki je šele nekoliko pozneje začel dojemati, kako hudo in veliko operacijo je prestal. Zdaj lahko je in pije, kar želi. Nima nobene diete, pomembno je le, da živi zdravo in se giblje, ob tem uspešno dela in vodi franšizo Inter Carsa v Murski Soboti.
.Srhljiva izkušnja
Ko poslušaš Andrejevo razlaganje, človeka enostavno spreleti srh, kako pa je potem njemu bilo ves ta čas. „Spomnim se, da sem hodil po hodniku, bila je močna bela svetloba. Hodil sem proti luknji. Ne eni strani me je nekdo čakal, na drugi mi je nekdo z roko nakazoval, naj grem. Potem pa sem se še nekaj obračal in me je nekaj ustavilo in potegnilo nazaj. Takrat sem se obrnil in šel nazaj. Naslednji spomin iz bolnišnice so gruča zdravnikov okrog moje postelje in besede ‘zbuja se, z nami je’. Ko sem se zavedel, da sem tu, ko sem odprl oči, mi je bila prva misel kokakola. Po tem sem nekako sklepal, da bom v redu, ne samo kot Andrej, ampak ampak kot še nekdo drug.“
