Nič kolikokrat sem se sprehajala ob tebi, te občudovala, življenje v tebi in na njem. Oboževala sem tvoj tok, ki je bil miren, gladek, prelep. Vedela sem, da znaš ob deževju narasti zato sem imela vedno strahospoštovanje do tebe. Ja, vem, vode ste muhaste, uberete svojo pot tam, ko lahko greste. Nekje se morate izliti. Razumem vse, res…
Posegamo v naravo, posegamo v tokove vseh voda, posegamo vate, draga Savinja. Pokazala si že večkrat kaj zmoreš, kako si močna, kako mogočna ampak tokrat si premagala nas vse. Tudi tiste, ki ne živimo tik ob tebi, ampak precej stran. Niti v sanjah si ne bi mislila, da nas boš v nekaj minutah premagala in pokazala celotni Sloveniji svoje zobe. Zadela si nas v srce in dušo. Ponižno smo klečali pred tabo in opazovali uničenje katerega si prinašala s sabo.
Ta dan si se zapisala v vse nas!
Ampak ne več s svojo lepoto, mirnostjo, ampak s svojo grozoto katero ne bomo nikoli pozabili. Opustošila si vse in še več… Ljudje so ostali brez domov, podjetja brez dela, otroci in ostareli prestrašeni in zmedeni. Pa še bi ti lahko naštevala, če bi le vedela ali me slišiš. Pustila si nam grozoto, ki se nam bo vedno zažrla v spomin.
Se jočemo, ko iščemo spomine po hiši, iščemo ustaljeno življenje, ki ga več ni po tvoji zaslugi.
Marsikdo si ne bo zmogel spet sestaviti življenja skupaj, ker bo prej omagal in obupal. Preveč si vsega poslala naenkrat. Za ta “sodni dan” si bila prekruta za nas vse!
Razmišljam…Mogoče si nas pa hotela spet povezati, kot ljudi. Uspelo ti je. Vsaj nekaj lepega. Povezala si celotno ljudstvo, da si pomagamo med sabo, da se zjutraj pozdravimo, da se zavedamo, da je življenje eno samo! Tole sem ti pisala s solzami v očeh za celotna prizadeta območja.
P.s.: Prosim te, pusti nas sedaj na miru. Najdi spet svoj miren prelep ustaljen tok vode (Monika Benetek)
