Pred 180 leti se je rodil Jakob Gomilšak avtor „prleške himne“, pesmi Dere sen jaz mali bija
Jakob Gomilšak, priložnostni slovenski pesnik, poljudni pisec domoznanskih člankov, zbiratelj ljudskega blaga, pisec biografskih in zgodovinskih člankov ter potopisov, se je rodil 1. maja 1843 v Bišu v dolini Pesnice sredi Slovenskih goric. Umrl pa je 23. marca 1906 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Tako je pred dnevi poteklo natanko 180 let od rojstva Jakoba Gomilška, ki je avtor prleške himne Dere sen še mali bija. Jakob Gomilšak je nečak , dr. Jožefa Muršca (ob cerkvi v Trnovski vasi je spominsko znamenje). Dr. Muršec je sicer Gomilšaka vzel k sebi v Gradec, da bi tam obiskoval gimnazijo. Prve razrede je dokončal v Gradcu, nato pa ga je stric poslal v Maribor, da bi se oblikoval v narodnostno zavednem ozračju, ki sta ga v tistih letih med mariborskim dijaštvom razplamtevala Davorin Trstenjak in Božidar Raič.
Jakob je tam končal višje razrede, na poklicni prelomnici pa je zatrl lastno željo po pedagoškem poklicu in ustregel materini želji ter v letih 1863–1867 opravil teološki študij v Gradcu. Po posvetitvi za duhovnika je služboval najprej v Radgoni, kjer je bil kaplan do leta 1876, nato pa so cerkvene oblasti ugodile njegovi prošnji za mesto nemškega pridigarja v Trstu. Najprej je pisal v nemščini, toda že kot gimnazijec v Mariboru se je pridružil narodnostno naprednim vrstnikom. Krajše publicistične prispevke je Gomilšak objavljal v več slovenskih časopisih (npr. tržaška Edinost in Brivec, Slovenski narod) ter v Slovencem naklonjenih nemških listih. Zelo znan je po prleški himni Dere sen še mali bija. Vrh njegove lirike zagotovo predstavlja pesem Slovenec sem, ki mu je po objavi leta 1866 mahoma za nekaj časa rezervirala naslovno stran Slovenskega glasnika, po uglasbitvi Ipavca pa je praktično ponarodela. Zlagal je tudi vesele študentovske, ki se še danes rade pojo. Med pomembnejše prispevke pa je mogoče šteti njegove kraje in narodopisne (danes bi rekli geografsko-etnografske) članke, njegovo folkloristično delo, potopise, biografije in zgodovinske spise ter leposlovna besedila. Njegov najpomembnejši potopis je Potovanje v Rim, ki je nastal ob priliki njegovega romanja v Rim v letu 1875, ki je bilo proglašeno za sveto leto. Družba sv. Mohorja ga je leta 1878 izdala v samostojni knjižici. Napisal je tudi dela: Turki pri Radgoni (1862), Pohorje (KMD 1867), Sv. Trojica, romarska cerkev v goricah (KMD 1868), Haloze (Zora 1875).
Čeprav Gomilška ne omenjata niti slovstvena zgodovinarja Slodnjak in Janež niti Zgodovina slovenskega slovstva, ki jo izdaja Slovenska Matica, spada Gomilšak med pomembnejše slovenske pesnike. S prispevkom želimo nekoliko obuditi njegov spomin. (F.K.)
Ob tej priliki pa prilagamo tudi besedili pesmi Dere sen jaz mali bija ter Slovenec sem!
Dere sen jaz mali bija,
te je lüšno blo
kolca sen po hiš potaka,
varva mačkico.
Tralala, tralala, tralalalalalala,
tralala, tralala, tralalalala.
Dere so cigoni prišli,
te je bija joj,
te sen beža kak podgana
v pormo al za gnoj.
Tralala, tralala, tralalalalalala,
tralala, tralala, tralalalala.
Hlače moga sen glodati
v šoli seden let,
nafča sen se nekaj brati,
šteti do deset.
Tralala, tralala, tralalalalalala,
tralala, tralala, tralalalala.
Tak so naša mati rekli,
dobro moš glavo,
dobro znoš pogače jesti,
štrükle no meso.
Tralala, tralala, tralalalalalala,
tralala, tralala, tralalalala.
Mati so mi nabasali
krüha in klobos,
oča so me zapelali
v Marpruk v štrti klos.
Tralala, tralala, tralalalalalala,
tralala, tralala, tralalalala.
Zaj ste čüli poslušalci,
kakšen sen jaz ftič,
vüha mon kak stori zovec,
samo v glovi nič.
Tralala, tralala, tralalalalalala,
tralala, tralala, tralalalala.
Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!
Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!
Pesem Slovenec predstavlja vrh Gomilškove lirike, ki je po uglasbitvi Gustava Ipavca ponarodela in bila kandidatka za slovensko himno.
