Tradicionalni kres na Tratah v Gornji Radgoni pritegnil veliko obiskovalcev, ki so med drugim slišali, da tako kot suženjstvo in apartheid, tudi revščina ni naraven pojav
„Dragi zbrani, lepo pozdravljeni – danes bomo znova kresovali – netenje kresov pred prvim majem je tradicija, ki izvira že iz poganskih časov, takrat so z ognjem preganjali zimo in pozdravljali pomlad, od 19. stoletja naprej pa jih povezujemo z delavskim gibanjem, praznikom dela in bojem za delavske pravice. Kot je v navadi, bomo tudi letos skupaj prižgali kres – zato vas pozivam, da se vsi, ki želite sodelovati v sprevodu bakel in z njimi zanetiti današnji ogenj – odpravite na ploščad v parku, kjer je letos začetna točka baklade…“ je letošnje udeležence velike prvomajske prireditve v Gornji Radgoni uvodoma pozdravila voditeljica programa.
Torej, podobno kot že več desetletij, razen v času epidemije covida, na predvečer praznika dela v mestu penine in sejmov Gornji Radgoni, niti letos ni izostalo tradicionalno kresovanje z baklado, ki sodi med največja v regiji in širše. Tokrat se je vse skupaj odvijalo v sredo, 30. aprila 2025, zvečer na Turistično – športnem centru (TŠC) Trate. V organizaciji Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur, ter še nekaterih soorganizatorjev, kot so: radgonska občina, PGD Gornja Radgona, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Komunala Radgona, KD Pihalni orkester…, se je vse skupaj začelo ob 20,30 uri na ploščadi pri vodometu v mestnem parku, kjer je dobra stotnija (120) otrok, s starši ali drugimi spremljevalci, štartali s prižganimi baklami, s katerimi so pozneje prižgali kres.
Ob 20.30 uri so v spremstvu Pihalnega orkestra Gornja Radgona in PGD Gornja Radgona, s prižganimi baklami odkorakali nekaj sto metrov proti reki Muri, na TŠC Trate, kjer so zažgali veličastni kres, in kjer so za dobro vzdušje, zraven kulinarične ponudbe, poskrbeli znani glasbeniki. Letos je to bil legendarni Miran Rudan & Indesign, ki je Radgončane in njihove goste iz Pomurja, Slovenskih goric in drugih delov Slovenije, ter seveda iz sosednje Avstrije, zabavali dolgo v toplo in prijetno poletno noč. Že pred uradnim začetkom programa, ki ga je odlično povezovala domačinka Nika Škof, sta vse prisotne na dogodku pozdravila radgonska županja Urška Mauko Tuš, ki je poudarila, da se je potrebno vseskozi boriti proti revščini in za boljše življenje vseh delavcev in državljanov sploh, ter slavnostni govornik, predsednik Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti (SDGD) Slovenije, Franc Niderl, kjer je vmes bilo slišati tudi misel Nelsona Mandela: „Tako kot suženjstvo in apartheid, tudi revščina ni naraven pojav. Je posledica človeških dejanj in je lahko s pomočjo človeških dejanj tudi presežena in izkoreninjena“.
Omeniti tudi kaže, da je bil vstop na prireditveni prostor, kjer se je „obrnilo“ blizu tri tisoč ljudi, koliko jih premore mestece na reki Muri, prost! Seveda pa ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot…, le da je nekoliko „šepalo“ pri pripravi hrane, kjer se je v koloni pred stojnico trlo lačnih gostov in mnogi so se obrnili. Top je pravzaprav bila tudi edina pomanjkljivost sicer odlične prireditev, ki bo mnogim ostala v lepem spominu. In čeprav je rajanje trajalo vse tja do zgodnjih jutranjih ur na praznični četrtek, ko so mnoge Radgončane in prebivalce okoliških krajev in občin (Apače, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici, Kapela, Negova, Ščavnica…) prebudile godbe na pihala (Godbe Gornja Radgona, Apače in Sveti Jurij ob Ščavnici)s tradicionalnimi prazničnimi budnicami, je že pred poldnevom vse bilo lepo pospravljeno. Delavci Komunale Radgona so poskrbeli, da niso bili redki sprehajalci, ki so dodatno pohvalili organizatorje dogodka.
Dodajamo še nekaj lepih misli voditeljice Nike o kresu in 1. maju:
Ob kresu za 1. maj – iz plamenov zgodovine v iskanje pravičnejše prihodnosti
Ko se zberemo ob prvomajskem kresu, ne stojimo le pred ognjem, ki greje telo – stojimo pred ognjem zgodovine, upora, skupnosti in upanja. V teh plamenih se prepleta tisočletna človeška izkušnja – od starodavnih poganskih obredov, skozi jeklene čase industrijskega boja, do današnjega razkropljenega delavskega vsakdana. Zato danes ne praznujemo le praznika dela. Praznujemo človeško dostojanstvo, vztrajnost in moč skupnosti.
Od poganskih kresov do simbolike luči
Kresovanje kot obred ima v Evropi starodavne korenine. Že v predkrščanskih časih so naši predniki na večer pred prvim majem prižigali velike kresove, da bi pregnali zimo in zlo ter pozdravili prihod topline, rasti in novega življenja. Ogenj je bil simbol očiščenja in moči, ki prinaša plodnost poljem in skupnosti. Kres je bil kraj srečevanja, plesa in povezovanja.
Kasneje so se kresovi prepletli s krščanskimi prazniki in se končno uveljavili kot simbol praznovanja prvega maja, mednarodnega praznika dela in tako v 20. stoletju postali izraz politične zavesti in solidarnosti.
Prvi maj – kri in ogenj za osem ur
Današnji praznik dela izvira iz ZDA, kjer so leta 1886 delavci zahtevali osemurni delavnik. Protesti v Chicagu so se končali s krvavim pokolom in obsodbo več delavskih voditeljev na smrt. Njihove žrtve so postale simbol boja za človeka vredno delo in dostojanstvo. Že leta 1890 so delavci po vsem svetu – tudi na Slovenskem – prvič množično obeležili ta dan kot praznik delavstva. Delavske pravice niso bile nikoli dane, ampak priborjene. S stavkami, uporom in solidarnostjo so si delavci izborili osnovne pravice: delovni čas, počitek, varnost, sindikalno organiziranje, zdravstveno in pokojninsko varstvo.
Nevidne delavke zgodovine
Zgodovina delavskega boja je pogosto pisana v moškem spolu – a ženske so bile in so ostale ključne. Šivajoče v tovarnah, pralnicah, tekstilne delavke, gospodinjske pomočnice, učiteljice, bolničarke – vse so sočasno delale, vzgajale in se borile. Že konec 19. stoletja so bile na čelu marsikatere stavke. V Sloveniji so bile pomembne tudi politične aktivistke in organizatorke, zlasti v času socializma, ko so bile ženske aktivno vključene v javno življenje.
A še danes je delo žensk pogosto manj vrednoteno, slabše plačano, pogosto pa ostaja nevidno – zlasti gospodinjsko in skrbstveno delo, ki omogočata delovanje celotne družbe, zato se danes spomnimo tudi na vse, ki opravljajo različne oblike neplačanega dela.
Slovenska tradicija praznika dela
Na Slovenskem ima praznovanje prvega maja dolgo in trdno tradicijo. Že v času Avstro-Ogrske so bili prvi socialisti in sindikalisti del večjega gibanja, ki je organiziralo zborovanja in proslave. V času med obema vojnama in po drugi svetovni vojni so prazniki dela postali množični dogodki, z zastavami, govori, godbami, rdečimi nageljni in seveda – s kresovanji.
Prvomajsko kresovanje je bilo poseben trenutek skupnosti – ko so ljudje z različnih koncev vasi in mest prišli skupaj, peli, govorili o delu in prihodnosti, se povezali. V Sloveniji je ta simbolika ostala živa – kljub spremembam političnih sistemov in gospodarstev. Tudi danes tukaj v Gornji Radgoni slavimo solidarnost.
Današnji čas – delo brez praznika?
Danes, v času digitalne ekonomije, fleksibilizacije in prekarizacije, mnogi ne vemo več, kaj pomeni “redna zaposlitev” ali “delo z dostojanstvom”. Za mnoge praznik dela ni prost dan – ampak dan, ko še vedno delamo. Delavci v dostavi, v trgovinah, v skrbstvu, na začasnih projektih, samozaposleni v kulturi, učitelji pod pritiski, študenti, delavci v proizvodnji brez glasu… Namesto osemurnega delavnika imamo pogosto neskončno dosegljivost. Namesto skupnostne zavesti, individualizem in tekmovanje. Sindikati so oslabljeni, delavski boj razpršen. Toda tudi danes tlijo iskrice – novi delavski boji, solidarnostna gibanja, upori dostavljavcev, stavke zdravstvenih delavcev, iniciative mladih za pravičnejšo družbo.
Ponovno zanetimo plamen solidarnosti
Ob tem kresu, ki bo kmalu zagorel se torej povežimo, praznujmo priborjene pravice in se vprašajmo: komu danes gori naš ogenj? Koga grejemo s svojo skrbjo, in kdo je prezrt? V imenu tistih, ki so nam izborili pravice, in v skrbi za tiste, ki jih danes izgubljajo – ne dopustimo, da postane praznik dela zgolj folklora. Ohranjajmo ga kot živo dediščino – kot dan boja, spomina in upanja. V Gornji Radgoni že več desetletij kresni ogenj na predvečer praznika dela simbolno prižigajo otroci, ki so naša prihodnost. Naj ta ogenj – kot nekoč – gori za novo pomlad. Pomlad dela, pravičnosti in dostojanstva.
Dragi zbrani, kres je zagorel in grel nas bo vse do zgodnjega jutra! Ogenj nas tako spominja na vse že priborjene pravice, kot na to, da za njih moramo aktivno goreti še naprej. Havla KD Pihalni orkester GR za spremljanje baklade, odigra ne skladbe in kulturni uvod v današnje kresovanje. Kot vsi vemo, pa vendar ni odveč omeniti, Pihalni orkester tradicionalno na 1. maj igra tudi budnico, s katero nas bodo budili po različnih lokacijah v Gornji Radgoni tudi na letošnji praznik dela in nas navdihovali s koračnicami. Zahvala gre tudi Gasilcem PGD Gornja Radgona, da danes in tudi sicer skozi celo leto skrbite za našo varnost. In zaposlenim Zavoda Kultprotur za organizacijo današnjega kresovanja in priložnosti za druženje ter izmenjavo, ki nam jo s tem ponujajo.
…kres že lepo prasketa in nas greje. Sedaj pa je čas, da nas pogreje še glasba in sicer Miran Rudan in njegova spremljevalna skupina inDESIGN. Pravijo, da igrajo glasbe, ki združuje srca in spomine! In prav nič ni bolj primerno za današnje slavje. Obljubljajo nam nepozabno glasbeno popotovanje! Prepletali bodo brezčasne hite, sveže melodije in neustavljive energije ter vas popeljali v svet pristnih čustev in vrhunskega glasbenega doživetja. Vsak njihov nastop je zgodba zase – polna strasti, nostalgije in sodobnega pridiha, ki navdušuje tako dolgoletne oboževalce kot tudi nove generacije.
1. maj – Dan za boj proti retradicionalizaciji in avtoritarnim politikam
Ko obeležujemo 1. maj – praznik dela, upora in solidarnosti – se moramo zavedati, da se svetovni politični prostor spreminja v smeri, ki ogroža temeljne vrednote, za katere so se borili delavci in aktivisti preteklih generacij. Praznik dela ni le spomin na zgodovinske boje za delavske pravice, ampak tudi poziv, da se danes borimo proti tem nevarnim političnim trendom.
V zadnjih letih smo priča vzponu retradsicionalizacije družb, kjer desničarske, avtoritarne in fašistične politike postajajo vse bolj prevladujoče. Voditelji kot so Donald Trump, Vladimir Putin in Recep Tayyip Erdoğan so na različnih koncih sveta izkoristili nacionalistične in populistične valove, da bi zgradili avtokratske režime, katerih temeljni cilj je povrniti starodavne vrednote in močno omejiti družbeno napredovanje.
Te politike niso zgolj napad na demokracijo, temveč tudi na socialne in delavske pravice. Ko se retradicionalizacija pogosto skriva za besedami “tradicije” in “družinske vrednote”, v resnici pomeni povrnitev v preteklost, kjer so bile pravice delavcev, žensk in manjšin zatirane. V teh režimih je vsak napredek v boju za enakost in socialno pravičnost pogosto demoniziran, delavske pravice pa postanejo sekundarne pred nacionalnimi ambicijami in “moralnimi vrednotami.”
Avtoritarizem in uničevanje delavskih pravic
Zgledi, kot so Trumpova politika, ki se je osredotočala na zmanjšanje zaščite delavcev, deregulacijo in napad na sindikate, so pokazali, kako lahko desničarski populizem ogrozi pravice delavcev v razvitih državah. Trump je namreč spodkopal kolektivne pogodbe, zmanjšal davke za bogate in povečal politične napetosti, kar je omogočilo naraščajočo socialno neenakost.
Na drugi strani imamo Putina, ki v Rusiji s pomočjo avtoritarne države in državnega kapitalizma ruši socialne norme in človekove pravice, medtem ko se sklicuje na “tradicijo” in “domovinsko enotnost”, hkrati pa duši vsakršen nasprotni glas. Pod njegovim vodstvom so delavci v Rusiji izpostavljeni slabi zaščiti, sindikati so potlačeni, in pravice delavcev so postale drugotne.
Erdoğan v Turčiji s svojo avtokratsko oblastjo ruši temeljne svoboščine in demokratične institucije ter širi svoj vpliv z uporabo nacionalizma in verskega populizma, kar ogroža tako politične kot delavske pravice. Pod njegovo oblastjo so bila sprejeta številna zakonska določila, ki so uničila delo sindikatov, omejila pravice delavcev in vodila v sistematično uveljavljanje avtokratskega nadzora nad družbo.
Povezanost z delavskimi pravicami
Čeprav so ti voditelji v središču trenutnih političnih preobratov, pa njihova politika ni zgolj politična – ima daljnosežen vpliv na delavske pravice. Povezovanje fašizma z neoliberalno ekonomijo ustvarja sistem, kjer delavci nimajo pravic, ampak so zgolj orodja v roki elita, ki si s pomočjo avtokratskih politik in protisocialnih reform prizadeva za ohranitev svojega bogastva in moči. 1. maj je zato tudi dan, ko moramo opozoriti na nevarnosti teh političnih gibanj. Na dan, ko se spominjamo zgodovinskih bojev za osemurni delavnik, enakost in socialno pravičnost, moramo danes ponovno opozoriti na povezavo med desničarskim populizmom, avtoritarnimi režimi in napadi na delavske pravice. Praznovanje 1. maja ni zgolj častitev preteklosti, ampak tudi boj za prihodnost – za protiavtoritarno in pravično družbo, kjer so delavske pravice zaščitene pred političnim izkoriščanjem.
Globalna solidarnost kot odgovor na avtoritarizem
V tem času, ko globalna povezanost postaja vedno bolj nujna, moramo kot delavci sveta združiti moči v boju proti avtoritarniškemu nacionalizmu in fašističnim tendencam. 1. maj je dan, ko moramo ponovno postaviti v ospredje vrednote mednarodne solidarnosti in se zavzemati za pravičnost, enakost in delavske pravice na globalni ravni.Skupaj se moramo upreti tej politični regresiji, ki nas poskuša vrniti v temno preteklost, kjer delavci, ženske, manjšine in vse, ki si prizadevajo za enakopravnost, ostanejo brez moči. Danes, bolj kot kdaj koli, je pomembno, da stojimo skupaj – proti retradicionalizaciji, proti avtoritarnim režimom, proti fašizmu.
27. april – Dan upora proti okupatorju (v Sloveniji)
27. april je v Sloveniji državnem prazniku, saj obeležuje Dan upora proti okupatorju, ki se spominja začetka organiziranega odpora proti okupatorjem, ki so med drugo svetovno vojno zasedli Slovenijo (tako nacistična Nemčija kot fašistična Italija). Ta dan je zaznamovan z ustanovitvijo Osvobodilne fronte (OF) leta 1941, ki je združevala različne slovenske odporniške skupine.OF, ustanovljena na pobudo komunistične partije, je igrala ključno vlogo v boju proti okupatorjem. Poleg tega je OF postavila temelje za nadaljnje oblike odpora, ki so vključevale tako vojaške boje kot tudi politične akcije. 27. april 1941 velja za datum, ko je bila ustanovljena odporniška organizacija, ki je kasneje postala simbol boja za svobodo in neodvisnost Slovenije.
Pomembnost 27. aprila v sodobnem kontekstu
Danes 27. april ni zgolj spomin na preteklost, ampak tudi opomnik na pomen svobode, solidarnosti in upora proti zatiranju. V tem kontekstu je pomembno, da ohranimo zgodovinsko zavedanje o bojih, ki so pripeljali do slovenske samostojnosti in o pomenu delavskih ter družbenih pravic. Zlasti v sodobnem svetu, kjer so spet prisotni avtoritarni politični trendi, je Dan upora proti okupatorju lahko tudi poziv, da ne dovolimo, da bi bili naši temelji svobode in pravičnosti ogroženi, tako doma kot globalno. Kot smo že omenili pri 1. maju, je pomembno, da se spomnimo boja za pravice in enakost, ki so si jih zaslužili naši predniki. Povezava med bojem proti fašizmu in bojem za delavske pravice v Sloveniji je globoka in tesna, saj sta se ta dva boja razvijala v času druge svetovne vojne in imata skupen cilj – boji za svobodo, enakost in dostojanstvo vseh ljudi. Ta povezanost ni samo zgodovinska, temveč tudi ideološka, saj je bojišče proti fašizmu hkrati pomenilo tudi bojišče za delavske pravice in boljšo družbo, kjer bi bili delavci enakopravni, zaščiteni pred izkoriščanjem in bi imeli dostojno življenje.
Fašizem in delavski razred v Sloveniji pred 2. svetovno vojno
V času pred drugo svetovno vojno so bile delavske pravice v Sloveniji, ki je bila del Kraljevine Jugoslavije, zelo omejene. Zgodnja delavska gibanja so se začela organizirati v začetku 20. stoletja, vendar so naletela na represivne ukrepe, tako s strani monarhije kot kasneje fašističnih režimov. Italijanski fašisti, ki so zasedli del Slovenije po prvi svetovni vojni, so uvedli drastične represije, vključno s prepovedmi sindikatov in političnih strank, ki so se borile za pravice delavcev. V času fašistične Italije in nacistične Nemčije so bile delavske pravice močno ogrožene. Fašistični režimi so nadzorovali delovno silo, delavske sindikate so prepovedali, in na oblasti so bili interesi kapitala, ki so izkoriščali delavce, ne da bi jim zagotovili minimalne zaščite. Zelo pogosto so delavci trpeli zaradi dolgih delovnih ur, slabo plačanega dela in pomanjkanja socialnih pravic.
Osvobodilna fronta (OF) in boj za delavske pravice
Osvobodilna fronta, ustanovljena 27. aprila 1941, je bila ključna pri povezovanju boja proti fašizmu in boja za delavske pravice. OF je bila komunistična organizacija, ki je vključila širok spekter političnih gibanj, med njimi tudi sindikalne, socialistične in delavske organizacije. Ta fronta je združila proti-nacistične in proti-fašistične sile, ki so si prizadevale za osvoboditev Slovenije in Jugoslavije od fašistične okupacije, obenem pa so v svojih programih poudarjale tudi socialno pravičnost, delavske pravice in enakopravnost.
Ena izmed ključnih točk, ki so se pojavljale v programu OF, je bila pravica delavcev do organiziranja, pravica do pravičnega plačila in izboljšanje delovnih pogojev. OF je želela v prihodnosti zagotavljati socialno varnost delavcem, izboljšati njihove življenjske pogoje in zagotoviti delavske pravice, ki so jih prej fašistični režimi kršili.
Boj proti fašizmu kot boj za pravičnost in delavske pravice
V času druge svetovne vojne je bil boj proti fašizmu v Sloveniji povezan z boji za socialno pravičnost. Fašistični in nacistični režimi so svoje politične in ekonomske interese gradili na izkoriščanju delavcev ter uničevanju vsakršnih prizadevanj za delavsko samoorganizacijo in delavske pravice. Na drugi strani so se slovenski partizani in njihovi zavezniki borili ne samo proti okupatorjem, temveč tudi za izboljšanje življenjskih pogojev delavcev po koncu vojne.
Delavci so bili ključni člen partizanskega odpora, saj so mnogi med njimi predstavljali osnovno podporo odporniškim gibanjem. V partizanskih enotah je bilo veliko delavcev, ki so svoje boje za pravice nadaljevali tudi z orožjem v roki. Poleg tega so partizani na okupiranih območjih vzpostavili socialistične in socialno pravične ureditve, v katerih so bile delavske pravice zaščitene.
Po vojni – obnova in delavske pravice v socialistični Jugoslaviji
Po koncu druge svetovne vojne in zmagi nad fašizmom je bila v novi Jugoslaviji, pod vodstvom Josipa Broza Tita, zagotovljena zaščita delavskih pravic. Z ustanovitvijo Socialistične federativne republike Jugoslavije so bile sprejete reforme, ki so vključile delavsko samoupravljanje, boljše delovne pogoje in visoko zaščito delavcev. Delavci so imeli pravico do odločanja v podjetjih, s čimer so močno okrepili svojo vlogo v ekonomiji in družbi.
Med ključnimi reformami so bile reforme socialne varnosti, dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe za vse delavce, ter socialna zaščita za brezposelne in tiste, ki so potrebovali pomoč. To je bila pomembna komponenta borbe, ki se je začela še v času odpora proti fašizmu.
5. Danes – dediščina boja proti fašizmu in za delavske pravice
Povezava med bojem proti fašizmu in za delavske pravice je še danes prisotna v Sloveniji. Zgodovinski spomin na ta bojišča ostaja živ, saj mnogi delavci in sindikati še vedno zagovarjajo enakost in delavske pravice v sodobnem kontekstu. Prekarizacija dela, neplačane nadure, nizke plače in slabe delovne razmere so še vedno aktualni izzivi, ki jih sodobni delavski boji obravnavajo. Praznovanje 1. maja in 27. aprila je zato ne le spomin na zgodovinske boje, temveč tudi poziv k nadaljevanju boja za pravice, ki so bile že enkrat pridobljene in katerih ohranitev ter nadgradnja sta ključna za pravično družbo.
Boj proti fašizmu in boj za delavske pravice sta bila in sta še vedno tesno povezana. Borba za svobodo, enakost in dostojanstvo delavcev je ključni del zgodovine slovenskega odpora proti fašizmu, ki je kasneje omogočil socialne spremembe in izboljšanje delavskih pogojev. Povezava med temi boji je tudi danes pomembna, saj ostajajo aktualni izzivi za delavske pravice in socialno pravičnost.
Fotografije: O.B. in F.K.