Med pogrešanimi osebami v Sloveniji je tudi nekaj otrok in mladostnikov; Zgodbe vseh po medijih krožijo že več let, a za njimi še vedno ni sledi; Če koga vidite, o tem obvestite policijo
Gotovo nikomur ni prijetno če pogreša kogarkoli izmed svojih ljubečih, še huje je če je kdorkoli izmed najbližjih pogrešan več let, in ne veš ali je sploh še med živimi. Posebej hudo in žalostno je, ko starši pogrešajo svoje otroke, žal pa je tudi tovrstnih primerov kar veliko. Sološno „pravilo“ pa je, da so redki primeri, ko policisti ali druge službe pogrešane najdejo hitro ali pa se slednji samo vrnejo med svojce. V primerih odraslih oseb večinoma gre za samomorilce in dokler tiste, ki se obesijo, vržejo pod vlak ali tovornjak ter morebiti zaužijejo preveliko dozo zdravil, tako ali drugače najdejo, najtežje je odkriti tiste, ki se za samomor odločijo z utopitvijo, v deročih rekah, zlasti v reki Muri, a nič drugače ni niti v Savi, Dravi, Soči, Kolpi, Krki…, In prav pomurska lepotica Mura, kjer v primerjavi s Savo in Dravo ni pregrad – hidroelektrarn, je v minulih letih, predvsem na Hrvaškem, naplavila največ trupel Prekmurcev in Prlekov, a tudi Avstrijcev in drugih. Tudi izmed trenutno pogrešanih naj bi jih kar nekaj „pogoltnila“ Mura, bodisi da so storili samomor ali so kako drugače končali v koritu reke, ki je zlasti deroča in nevarna, ko je v sosednji Avstriji in pri nas dolgotrajno deževje ali se odtaja sneg. Žal takrat utopljencev običajno sploh ne najdejo, saj jih Mura menda odnese naprej proti Dravi in še dlje proti Donavi in Črnem morju.
Še huje je, ko gre za ugrabitev ter kakšno kaznivo dejanje, ko nekdo „pomaga“ pri končanju življenja. Takrat običajno niti potapljači, kljub vsem naporom, ne morejo najti pogrešanega, nekatere druge, ki jih pokopljejo pa običajno preraste trava in drevje. Za svojce, prijatelje, znance in vse ki so pogrešane poznali je čakanja na vrnitev in iskanje pogrešanih izjemno stresno, duševni pritisk pa velik. Zlasti svojci bi v takšnih primerih bili najbolj srečni če bi se jim pogrešana oseba vrnila, če že ne, potem pa bi bilo olajšanje, če bi jih odkrili vsaj mrtve, da bi jih lahko vsaj dostojno pokopali in se poklonili njihovemu spominu. Šele, ko koga odkrijejo in identificirajo, se njihova slika in podatki za iskanje brišejo s spletne strani Slovenske policije, kjer je tudi trenutno kar veliko pogrešanih oseb. Že na prvi (izmed 13) strani, na katerih Slovenska policija trenutno išče kar 93 pogrešanih oseb, so trije otroci, ki očitno niso dobesedno pogrešani, temveč naj bi bili v „zavetju“ enega izmed staršev.
V Sloveniji je sicer pogrešanih okoli 500 ljudi na leto, večina odraslih in starejših, pogosto gre za osebe z demenco ali drugimi boleznimi. Otroci in sploh mladoletniki predstavljajo približno 30 odstotkov primerov, po Evropi pa je prijavljenih 300.000 pogrešanih otrok na leto. Na seznamu policije o pogrešanih osebah v oči še posebej bodejo fotografije Amaye Smajlović (4), Amirja Hisenaja (7), ki sta pogrešana od 29. januarja 2021, ter 11. letne Julije Pogačar, ki je pogrešana od 3. novembra 2021. Zgodba deklice Amaye Smajlović, rojene leta 2018, in zgodba njenega brata Amirja Hisenaja (2015), iz Zagorja ob Savi, je po družbenih omrežjih zaokrožila leta 2021, ko je mama, Dijana Hisenaj, ustanovila skupino, s katero si ju je prizadevala najti. Mama vseskozi sumi, da je otroka ‘ugrabil’ njen nekdanji partner. Kot lahko preberemo v omenjeni skupini za iskanje, naj bi 5. decembra 2021 partner družino obiskal v Švici, kjer je mati živela z otrokoma. A ju zvečer ni več pripeljal nazaj. O tem je Hisenajeva takoj obvestila policijo, še danes meni, da se vsi skupaj nahajajo v Sloveniji. Amaya ima svetle oranžne kodraste lase in zelenkasto-rjave oči, Amir ima dokaj rjave lase, njuna mama opozarja, da bi lahko bila otroka tudi ločena.
Podoben primer „starševske ugrabitve“ naj bi bila tudi Julija Pogačar (mimogrede gre za sestrično najboljšega svetovnega kolesarja Tadeja Pogačarja, o.p.), 11-letna deklica, ki je izginila 3. novembra 2021. Z mamo, 53-letno Meliso Smrekar (prej Nataša Brumen) iz Oševka v občini Kamnik, sta odšli neznano kam, Julijin oče Peter pa se z vso silo trudi izvedeti, kje točno se nahajata. Pred izginotjem naj bi Melisa svojima sinovoma rekla, da gresta z Julijo za en teden na počitnice. O tem ni obvestila Julijinega očeta, Petra Pogačarja, s katerim sta že nekaj let živela ločeno. „Vse je bilo zavito v tančico skrivnosti. Klical sem jo, a je telefon zvonil v prazno. Doma je pustila skoraj vse, s seboj je vzela zgolj osebne dokumente. Računalnik, bančne kartice in telefon so ostali doma. Stanovanje je bilo praktično nedotaknjeno. Živim iz dneva v dan, ne delam nobenih načrtov, kaj bo v prihodnosti, ker nima smisla. Če bi si zamislil, da bo tukaj čez en mesec, bi bil najbrž razočaran, če bi vedel, da jo bom videl čez pet let, bi se mi najbrž zmešalo,“ je pred nedavnim izjavi razočarani oče Peter.
Kakorkoli že, mineva že šestnajsti mesec odkar je Policijska uprava Ljubljana sporočila, da prosijo javnost za pomoč pri iskanju pogrešanih mamice in hčerkice. „Še vedno (od 3. novembra 2021) sta namreč pogrešani: 10-letna Julija Pogačar in 52-letna Melisa Smrekar (prej Nataša Brumen). Julija je visoka okoli 150 cm, srednje dolgih temnih rjavih las. Melisa je visoka okoli 170 cm, suhe postave, ima črne do ramen dolge lase. Mama in hči sta pogrešani od sredine novembra 2021 in sta bili nazadnje opaženi na območju Kamnika od koder naj bi odšli na krajši dopust. Lokacija dopustovanja ni znana, prav tako nista potovali z lastnim vozilom. Obstaja možnost, da se nahajata v tujini ali izven urbanih območij. Ker z do sedaj izvedenimi ukrepi še vedno nista bili najdeni, ponovno naprošamo javnost za informacije. Naprošamo vse, ki bi karkoli vedeli o pogrešanih osebah, da podatke sporočijo na najbližjo policijsko postajo ali pokličejo na interventno številko 113, ali anonimni telefon 080 1200.“ je takrat sporočila Aleksandra Golec, tiskovna predstavnica PU Ljubljana. Ob tem nam je Drago Menegalija, tiskovni predstavnik GPU za področje kriminalitete potrdil, da so še vedno pogrešane vse osebe, čigavi podatki in fotografije so objavljene na njihovi spletni strani.
Kot so nam še pojasnili na Generalni policijski upravi, na seznamu pogrešanih, so osebe, ki so iz znanih ali neznanih vzrokov odsotne iz določenega okolja, o čemer je policija obveščena oziroma to sama ugotovi. „Vse, ki bi pogrešano osebo opazili ali kar koli vedeli o njenem izginotju, prosimo, naj o tem obvestijo najbližjo policijsko postajo ali pokličejo na telefonsko številko 113 oziroma anonimni telefon policije 080 1200,“ poudarjajo na GPU. Pri vseh primerih pogrešanja, kjer pogrešana oseba ne izjavi svojcem, da bo odšla ali da bo storila samomor, gre lahko v tem primeru za nesrečo, samomor, lahko celo na ugrabitev, umor ali druga nasilna dejanja, pravijo policisti. Glavni namen preiskovanja pogrešanih oseb v teh primerih je iskanje pogrešane osebe in iskanje znakov, ki kažejo na kaznivo dejanje…
V Sloveniji je izmed 93 pogrešanih oseb, najdlje časa na spisku, Franc Selišnik iz Podolševe, v občini Solčava (Logarska dolina). Rojen je leta 1947, pogrešan pa že skoraj 54 let, od 19. 5. 1969. Vsi ostali, izmed 93 pogrešanih pa so neznano kam izginili med 28.5.1982 (19-letna Džovana Rodič) in 31.12.2022 (92-letni Karol Košič iz Ljubljane). Med vsemi pogrešanimi je sedem oseb, ki so v času izginotja bili stari manj kot 18 let, kar pet manj kot deset let.
Vsi primeri pogrešanih so nadvse dramatični in žalostni za svojce in vse bližnje, poleg omenjenih otrok pa je še posebej odmevno bilo iskanje takrat 44-letne Simone Meglič iz Levanjcev v občini Destrnik, ki je neznano kam izginila 10. decembra 2020. Ker gre za sila sumljivo izginotje, niso redki tisti, ki verjamejo, da je Simona še vedno živa, a se ne oglasi staršema…
