Obeležili so 70. letnico društvenega kinomatografa v Sveti Trojici v Slovenskih goricah
Nekdanje Gradišče v Slovenskih goricah, danes Sveta Trojica v Slovenskih goricah, je bil prvi kraj v osrednjih Slovenskih goricah, kjer so v sklopu kulturnega društva začeli s kino predstavami z lastnim Iskrinim kinoprojektorjem. To novo pridobitev so predali svojemu namenu 8. avgusta leta 1955, torej pred sedmimi desetletji. Prva filmska predstava izvedena z lastnim kino projektorjem je bil slovenski film Svet na kajžarju, prvi kinooperater pa je bil Zdenko Neuvirt. On in njegova družina pa so nato kar petnajst let skrbeli, da je kinematograf redno in uspešno deloval. Že leta 1961 so tudi začeli z posodabljanjem kino tehnike. Viri govorijo, da so bile kino predstave dobro obiskane. Uspehi so pripomogli, da so se v kulturnem društvu avgusta 1964 odločili, še za uvedbo dodatne kino predstave ob nedeljah ob 15. uri. Sicer pa so redne prestave bile ob nedeljah ob 18.uri, ki pa niso omogočale ogleda filmom mladini do 18. leta starosti.
Zanimivost, ki smo jo zasledili v Trojiški kroniki o delovanju kinematografa, je bilo potrebno pri izbiri in evidenci izbranega in predvajanega filma v gradiškem kinematografu obvezno soglasje Postaje ljudske milice Gradišče z žigom in odpisom prisotnega miličnika. Brez tega se filma ni smelo predvajati. Slednje je veljalo, kot je razvidno iz Knjige filmov do 14. marca 1958, ko je takšno soglasje nazadnje zabeleženo. Kot pove Drago Lipič, je leto 1967 prineslo spremembe tudi v opremi za predvajanje glasbe pred filmom ter v odmorih med predstavo. Gramofon je zamenjal magnetofon znake Philips, katerega še danes hranijo skupaj s kinoprojektorjem v prostoru kino kabine. Nasploh so pa bila cvetoča leta oziroma obdobje kinematografov v sedemdesetih letih, ko so ljudje množično hodili v kino. Če tudi so tedaj imeli kino že v Lenartu in Cerkvenjaku, so sled številnega obiska uvedli filmske kino predstave v tedanjem Gradišču še ob sobotah zvečer. Pred kulturno-zadružnimi domovi je v času kino predstav bilo parkiranih na desetine mopedov. V novem tisočletju je društvena kinematografija izumrla. Obdržala se je le v večjih mestih. V Sv. Trojici v Slovenskih goricah še kdaj pa kdaj pripravijo kakšno kino predstavo, tudi na prostem.
Ob 70 letnem jubileju Trojiškega kina je Kulturno društvo Ernest Golob Peter tik pred novim letom 2026, pripravilo krajšo slovesnost na kateri so se spomnili vseh tistih, ki so žrtvovali svoj prosti čas na področju trojiške kino dejavnosti. Kar nekaj od njih jih ni več, a pozabljeni niso. Ob tej priliki so še živečim podelili spominske zahvale. Prejeli so jih Slavko Štefanec, Zdravko Vračko, Drago Lipič, Bojan Lipič, Franci Maguša, Drago Maguša, Ivo Klobučar, Marjan Toš, Mladen Polič, Ivanka Rauter, Marija Škerget, Marija Drumlič, Irma Rojko, Darinka Felc in Jelka Lorber. Žal pa se vsi dogodka niso udeležili, če tudi si je kino predstavo na velikem platnu ogledalo lepo število obiskovalcev.
Prejemnike zahval in obiskovalce kino predstave Belo se pere na devetdeset, sta nagovorila Drago Lipič, predsednik Zveze kulturnih organizacij (ZKO) Slovenskih goric in predsednik KD Ernest Golob Peter ter Marija Šauperl, tajnica ZKO Slovenskih goric. In še nekaj o filmu Belo se pere na devetdeset, je avtobiografski prvenec slovenske novinarke in pisateljice Bronje Žakelj, ki je takoj ob izidu leta 2018 požel velik uspeh in v štirih letih doživel devet ponatisov ter več kot 18.500 prodanih izvodov, s čimer je postala najbolj prodajana knjiga založbe Beletrina. Gre za lastno življenjsko zgodbo in je postal tudi filmska uspešnica. Ob gledanju filma pa marsikomu tečejo tudi solze. (F.B.)
Prejemniki zahval Drago Lipič, Zdravko Vračko, Slavko Štefanec, Franc Maguša, Ivanka Rauter, Marija Škerget in Bojan Lipič (Foto: Franc Bratkovič).