Vsestranski Prekmurec, Štefan Titan, ki je neupravičeno zapostavljen, praznuje visok življenjski jubilej in se spominja prehojene poti
Kakorkoli obračali in karkoli posamezniki mislili, tudi če se povsem ne strinjamo z njegovimi dosežki na različnih področjih življenja, sodi Štefan Titan, ki te dni praznuje okrogel življenjski jubilej, 80. rojstni dan, med najbolj znane živeče ljudi, ne le v rojstnih Tropovcih in domači občini Tišina, temveč daleč širše na severovzhodu države. V svojem pestrem in plodnem življenju ter ustvarjanju, je Štefan prejel nešteto pomembnih priznanj in nagrad, kljub osebni skromnosti pa ga nemalo moti, da zlasti lokalni oblastniki ne „opazijo“ njegovih dosežkov, ter sploh dosežkov mnogih drugih ljudi, kateri delajo s srcem in dušo. Žal je dejstvo, da aktualni politiki, ne le v občini Tišina, preveč pozabljajo zasluge takih ljudi kot je Štefan Titan in tisti, s katerimi je delal za dobrobit svojih ljudi. Če ne bi bilo njih, se tudi sedanji oblastniki bi mogli trkati po prsih, kaj vse so dosegli. Večinsko prepričanje na levem bregu reke Mure, takoj za radenskim mostom, da bi si Titan v tem času, kot eden najvidnejših in najbolj razpoznavnih podob tega območja, zaslužil naslov častnega občana tišinske občine. „Koliko krat mi kdo, ko smo kje na dopustu, pravi, a Tropovci? Ja tam sem pa že bil… Tam dela oni gospod bioenergetik…“ nam pove znanec iz Tropovcev.
Kakorkoli že, v tem prispevku bi se radi poklonili velikemu, a skromnemu človeku, ki živi v prekmurski vasi Tropovci in katerega pozna ter ceni velik del Slovenije zaradi njegovega življenjskega poslanstva pomagati sočloveku. Štefan je s svojim življenjem in delom pokazal, kako pomembno je prispevati k skupnosti in pomagati sočloveku. Njegova predanost, zavzetost in nesebičnost so ga naredile za vzornika mnogim. Ob njegovem 80. rojstnem dnevu se mu mnogi zahvaljujejo za vse, kar je storil za sočloveka, in mu želijo še mnogo zdravih in srečnih let. Bilo je 3. avgusta 1944, ko se je v majhni prekmurski vasi Murski Črnci rodil fant, ki so mu nadeli ime Štefan, po domače Pištek. Kot najmlajši, peti otrok je odraščal na domači kmetiji s tremi brati in sestro. Življenjske razmere po 2. svetovni vojni so bile takšne, da v družini niso poznali razkošja. Zato se je že kot mlad fant naučil kako težko se zasluži svoj vsakodnevni kruh. Vedno pa se je, ko je le bila priložnost, udeleževal športnih in kulturnih dogodkov, ter dejavnosti, kjer je lahko pomagal drugim. Že kot mladinec se je aktivno vključeval v lokalno življenje. Nastopil je kar nekaj družbeno – političnih funkcijah. V tistem času se je na Tišini zgradila osnovna šola, s pomočjo samoprispevka pa se je zgradilo vodovodno omrežje, telefonijo, več vaško gasilskih domov, mrtvaških vežic, kar nekaj asfalta se je potegnilo po cestah, športnih igrišč, itd.
„Žal smo Slovenci taki, da radi rušimo mostove za seboj in tistega, in takoj, ko se spremeni politični režim, takoj vse kar nam ni znano ali po godu in za kar si sami ne moremo lastiti zasluge, skušamo čim prej pomesti pod preprogo zgodovine.“ Ko nam Pišta razlaga svoje zgodbe in zgodbe ljudi, ki so bili tudi tako požrtvovalni kot on, nas prešine groza, koliko posameznikov in njihovega dela se je izgubilo na smetišču zgodovine, ogromno teh ljudi pa si zasluži priznanje za svoje delo. Po drugi strani pa so nagrajeni taki, ki si to nikakor niso zaslužili. Brez zavzetosti prostovoljcev iz tistega obdobje bi danes marsikatera občina bila brez vrtcev, šol, bolnic, javnih prostorov in podobnega. Tedaj funkcionarji in aktivisti niso dobivali velikih plač in bonitet kot je to danes. Žrtvovali so se v imenu napredka in za to, da bodo vsi imeli nekaj dobrega iz njihovega dela. Koliko krat je tudi naš sogovornik Štefan, namesto, da bi bil doma z ženo in svojima otrokoma, šel v Ljubljano, ali Beograd, da uredijo dokumente, dobijo subvencije,… in to vse za družbo in druge. Ne za sebe. Tedaj so bili aktivisti pravi prostovoljci, ki so nesebično žrtvovali svoj čas in energijo da imamo zdaj neke stvari za samoumevne.
Ljudje smo in upam, da bomo še najprej, oboževali kulturo. Tudi tu je bil Štefan že kot mladenič, ko je postal predsednik Kulturnega društva Ludvik Rogan, zelo dejaven. V tem času se je na Tišini ustanovil mešani pevski zbor, zbirali so sredstva za knjižnico ter jo bogato opremili, družili so se v dramskem krožku. Skratka, kultura se je v tistih časih na Tišini pisala z veliko začetnico. Ljudje so se radi družili v krožkih, pripravljali igre in recitale, katere so potem ponosno predstavili pred publiko. Seveda je bil dejaven tudi na področju športa. Kot dolgoletni vodja Športnega društva Ludvik Rogan, ki je pod svojim okriljem združeval ogromno športnih panog ter rekreacijskega športa. Za svoje delo so kot društvo prejeli kar nekaj nagrad. Dolgo uspešnih let je nizal uspehe kot trener z rokometnim klubom Mladinec v rojstni vasi ko so tudi izkoristili politične zveze, da so sredi vasi zgradili moderno rokometno igrišče. Seveda, kot pravi Prekmurec, ni mogel mimo tega, da ne bi aktivno igral tudi nogomet. Kasneje je kot trener ni funkcionar aktivno deloval tudi v Kolesarskem klubu Pomurje, ki se je potem odcepil v svoj Kolesarski klub Tropovci. V zagonu, kjer je bilo udeleženih ogromno lokalnih prostovoljcev, je klub skozi svojo zgodovino nanizal kar nekaj uspehov. Marsikateri ljubitelj športa je prvič slišal za vas Tropovci, ali občino Tišina prav zaradi kolesarjev. Kasneje se je posvetil finančnemu vodenju kluba in v tem času je klub doživel največji razcvet. Tista leta je bil klub tudi organizator tedaj še največjih kolesarskih maratonov v Sloveniji. To sta kolesarski maraton Radenci in kolesarski maraton Ajda v Moravskih toplicah. Za katere je dobil tudi zlato plaketo Športne zveze Slovenije.
Pišteka vsi poznamo kot miroljubnega človeka in marsikomu je malo težko verjeti, da je deloval tudi v vojski. Po ustanovitvi Teritorialne obrambe in vse do njene ukinitve je bil v njej aktiven podčastnik. Kot zahvalo za svoje nesebično delo v tej organizaciji je prejel najvišja priznaja SFRJ in SRS. Če smo že omenili Štefana, kot pacifista in človekoljuba, seveda ne moremo mimo tega, da je bil tudi izprašani gasilec. Bil je tudi ustanovni član Krajevne organizacije RK, ki je med drugim organizirala tudi krvodajalske akcije in tudi sam je daroval svojo kri kar 111 krat.
Seveda pa ga v zadnjih desetletjih poznamo po njegovem poslanstvu, s katerim je začel približno pred štiridesetimi leti. Tedaj je v Italiji končal izobraževanje kjer se je specializiral za specifično dejavnost- bioenergijo ter zdravljenje z bioenergijo. Lahko bi dejali, da je eden tisti, ki so orali ledino alternativnega zdravljenja, oz. slovenskega zdravilstva, bioenergije in radiestezije. Po študiju se je včlanil v društvo Bioenergetikov Slovenije, kjer je bil dolgoletni član nadzornega odbora. Deloval pa je tudi v Sindikatu zdravilcev. Največje priznanje za njegovo delo na področju alternativne medicine pa je dobil, ko so ga poklicali iz Ministrstva za zdravje v komisijo za sprejemanje Zakona o zdravilstvu. Kot aktivni zdravilec je ves čas razvijal tudi svoje metode zdravljenja in diagnostike. Tako sedaj, s svojim sinom, ki se je specializiral za zdravljenje akutnih stanj hrbtenice, ter manuelno terapijo defektov hrbtenice, pomagata ljudem, ki jim zdravstvo ne more pomagati. A, kot pravi sam, tudi on nima nadčloveški zmožnosti in tudi on vsega ne more pozdraviti.
Seveda ne smemo pozabiti, da je objavil deset knjig poezije, štiri prozne knjige, nešteto objavljenih pesmi in prispevkov v slovenskih medijih in na različnih natečajih. Za njega najbolj prestižna nagrada je še vedno nagrada Viteza poezije, ko je občinstvo njegovo pesem izbralo za najboljšo na tekmovanju. Nekaj časa je tudi zelo rad risal in slikal na platno. Tudi tu je kar nekaj njegovih umetnin viselo na različnih razstavah. A zadnja leta se vse bolj usmerja na poezijo, za ostalo pa mu malo časa zmanjka.
To je kratka zgodba človeka, ki je s svojo nesebičnostjo pusti svoj močan pečat v tem svetu, in bi o njem lahko tudi pisali knjige. Takih ljudi je kar še nekaj med nami, a Pišta je zgodba zase. Žal vse prevečkrat pozabljamo na njihovo delo in doprinos k skupnosti. Lokalni veljaki, ki jih tedaj še niti ni bilo na svetu, ne smejo pozabiti da stojijo na ramah velikanov ki so bili tu pred njimi. In zato bi si Štefan Titan gotovo zaslužil tudi naziv častni občan, ne le v Tišini, temveč še kjer, vsaj v nekdanji skupni občini Murska Sobota.
Rešil in olajšal je življenje tisočem ljudem iz Slovenije in tujine
Kot zdravilec, bioenergetik in radiestezist, je Štefan Titan prepričan, vsakdo ima pravico do svoje anonimnosti in o svojem zdravju in zdravljenju ne morajo govoriti v javnosti. Zato sam, zaradi varovanja osebnih podatkov, nikoli ne govori o določenem posamičnem primeru z imenom in priimkom. Dejansko je bilo veliko primerov, ko se tudi ‘že odpisanim bolnikom’ reševal življenje, jim vračal vid, jih usposobil za normalno življenje ipd.“ pove skromni Pišta in nadaljuje: „Ker je to moje poslanstvo in mi je dana ta moč, ostajam skromen, skrivnosten in se z uspehi ne hvalim, hvalijo me tisti, ki sem jim pomagal, teh pa se je skozi 40 let nabralo ogromno, lahko bi primere poimenoval tudi s priimki, kar dokazuje, da so resnični in niso izmišljeni, a ker vsakdo ima pravico do zasebnosti, bo tako tudi ostalo.“
Kljub temu nam je Titan zaupal nekaj zgovornih primerov: „Bolniku, ki je bolehal za rakom limfnega sistema (Ne-Hodgkinov limfom), sem diagnosticiral, ko je bila možna še rešitev. Bil je maligni in vprašanje časa je bilo kdaj bo bolnik temu podlegel. Naredil sem mu v presledkih 38 terapij v bolnišnici pa je imel nekaj kemoterapij, kar je omogočilo, da smo mu s skupnimi močmi rešili življenje. Drugi primer, ki ga bom omenil je: Mlajšo gospo so poslali iz bolnišnice, z neozdravljivo diagnozo. Bilo je še nekaj malo časa do smrti. Ker je hotela še moje mnenje so jo pripeljali k meni in moja diagnoza je bila drugačna. Takoj sva začela z zdravljenjem, ki je prav tako trajalo v presledkih dalj časa in ženska je po čudežu ozdravela in živi še danes normalno brez težav,“ nam je razlagal Pišta, ki je dodal še dva primera, ki jih je uspešno rešil.
„Prišel je bolnik z diagnozo Miokarditis, ki ga je povzročila virosna infekcija, ali toksin, ki se sprošča med bakterijsko infekcijo in mu stroka ni dala upanja za preživetje. Naredila sva dvakrat po deset terapij in stanje se je normaliziralo, človek živi brez posledic. In še: Bolnik je dalj časa čutil topo bolečino v sredinskem delu prsnega koša. V bolnišnici so opravili kar nekaj preiskav, pa niso našli pravega vzroka. Pri mojem diagnostičnem pregledu sem ugotovil, da je strdek v pljučni arteriji. Po ponovnem pregledu v bolnišnici so ugotovili isto in mu s takojšnjo intervencijo rešili življenje!“
Nešteto priznanj in nagrad
V zahvalo za vse aktivnosti na različnih področjih je Štefan prejel številna visoka priznanja med njimi tudi nekaj najvidnejših, kot so: Bronasti znak Zveze rezervnih starešin Jugoslavije, Srebrni znak ZRS Slovenije, Zahvalno listino listino ZRS Slovenije, Bronasti in srebrni znak OF Slovenije,
Zlata plaketa RK Slovenije, Zlata plaketa Zveze za šport Slovenije, Občinsko priznanje občine Murska Sobota, Zahvalna listina RK Slovenije, Zlata plaket Športne zveze Slovenije za organizacijo in uspešno izvedbo kolesarskih maratonov Radenska in Ajda, Priznanje SZDL Murska Sobota, Priznanje Združenja sindikatov Pomurja… Da je bil prepoznaven in delaven vedno in povsod so sprevideli tudi poslušalci Murskega vala, ki so ga maja 2014 izbrali za Pomurca meseca maja na koncu leta pa je bil izbran za tretjega Pomurca leta…
