Na pokopališču v Sv. Juriju ob Ščavnici, so se v torek, 12. marca 2024, poslovili od znane Jürovčanke Marije Simonič, ki je bila vse življenje povezana s svojim krajem, v katerem je zapustila poseben pečat. Od nje so se poslovili mnogi učenci, ki jih je kot učiteljica učila na šoli, ter drugi občani, ki so jo imeli radi, a teh ni bilo malo.
Marija Simonič se je rodila v družini Golnar, 6. decembra 1928. leta v Sovjaku, kot je sama rekla, v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Prva tri leta je obiskovala OŠ v Sv. Duhu na Stari Gori. Ker se je s starši preselila v Biserjane, je OŠ končala v Sv. Juriju ob Ščavnici. Nekaj let je delala doma pri starših, ter se leta 1954 podala v Ljubljano, kjer se je 5 let šolala v Šoli za umetno obrt. Tam je končala 5 – letno šolanje na kiparskem oddelku. Po vrnitvi iz Ljubljane v domači kraj, jo je takoj zaposlil tedanji ravnatelj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, Štukelj in je kot učiteljica dela vse do upokojitve leta 1991. V času dela na OŠ, je v Mariboru končala Višjo pedagoško šolo. Poučevala je kot likovni pedagog, po potrebi pa je tudi poučevala glasbeni pouk in vodila šolske pevske zbore.
Kljub družini, katero so tvorili mož Albin in hčerka Monika, sedaj ju razveseljujeta tudi vnuk Jakob Dizma in vnukinja Ana Marija, je vse svoje umetniške sposobnosti posvetila kiparski umetnosti. Njena kiparska dela krasijo okolje v številnih krajih po Sloveniji. Tako je ob 100 – letnici kmetijskega šolstva v Sloveniji naredila Kip kmetice s košaro, ki je visok 2,2 metra in stoji pred Kmetijsko šolo v Mariboru. Dva kipa visoka 2, 2 m je izdelala za Ljubljano in za tovarno Elrad v Gornji Radgoni. Njeni kipi stojijo tudi v domači občini, kot je kip Ivana Cankarja, v središču Sv. Jurija in Ivana Vuka Starogorskega na Stari Gori. Njene kipe pa najdemo tudi v Srbiji in Ameriki. Njeno kiparsko in slikarsko znanje je tudi odmevalo pri restavriranju, obnovi, nabožnih kipov v kapelah in na obcestnih križih.
Ni bila samo kiparka in slikarska umetnica. Veliko prostega čas je namenila tudi petju. Kot je nekoč dejala, jo je ves čas spremljala pesem. Pred 42-timi leti je ustanovila skupino ljudskih pevk, ki nastopajo pod imenom Jürjovške ljudske pevke. Na njenem domu so se 32 let zbirale in vadile. Vse do svoje smrti skupino vodila v njej pa tudi pela. S svojimi nastopi so obogatile mnoge dogodke v občini, kakor tudi širše. Pod njenim vodstvom, so v tem času izdale 4 CD-jke, na katerih so posnete zapete ljudske pesmi, ki jih pojejo. Kljub temu, da je opravljala učiteljski poklic, je pela v cerkvenih pevskih zborih, kar v tistih časih učiteljem ni bilo »dovoljeno«. Ko se je šolala v Ljubljani, je pela tudi v cerkvenem zboru v cerkvi na Rakovniku, po zaposlitvi na OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici pa vse do pozne starosti v župnijskem cerkvenem zboru pri Sv. Juriju ob Ščavnici.
K večnemu počitku jo je spremljala velika množica pogrebcev. Marija je pred pogrebom ležala v svoji hiši v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici, od koder je bila prepeljana v domačo cerkev, kjer so se od nje poslovili trije duhovniki. domači župnik Boštjan Ošlaj, duhovnik, domačin iz Kraljevcev, Stanko Domajnko, ki živi v Celju in Janko Babič. V slovo je pokojnici nekaj zahvalnih besed povedal župnik Boštjan Ošlaj, ki se ji je zahvali, da je s svojim petjem bogatila bogoslužja, s svojim kiparskim znanjem pa je obnovila in s tem polepšala mnoga verska podeželska znamenja, ki so postavljena po vaseh župnije. (L.K.)
