Poslovil se je prvi škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem mag. Geza Erniša
Iz Moravskih Toplic, oz. Tešanovcev, kjer je bil doma, je danes popoldan prišla žalostna novica, da je prehitro, v 71. letu starosti, po dolgotrajni hospitalizaciji umrl evangeličanski duhovnik Geza Erniša. Bil je prvi evangeličanski škof na Slovenskem, to funkcijo je opravljal 18 let do leta 2013. Po umiku s funkcije škofa je dobil naziv častni škof slovenske evangeličanske cerkve. Geza Erniša se je rodil 1. 2. 1952 v Tešanovcih. Leta 1995 je bil med soustanovitelji Sveta krščanskih cerkva v Evropi, leta 2008 pa je bil v Stuttgartu izvoljen v svet Svetovne luteranske zveze. Leta 2013 ga je na na mestu evangeličanskega škofa zamenjal Geza Filo.
Istega leta mu je predsednik države Borut Pahor podelil visoko državno odlikovanje srebrni red za zasluge za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje evangeličanske cerkve. Med njegovim vodenjem se je avtohtona slovenska evangeličanska krščanska skupnost trdno umestila v vseslovensko narodno zavest, so ob podelitvi zapisali na uradu predsednika Republike Slovenije. Škof je v slovenski skupnosti deloval povezovalno, v stiku z mednarodnim okoljem, verskim in laičnim, pa je utrjeval in povečeval ugled svoje domovine Slovenije, so še zapisali.
Njegovo smrt je potrdil trenutni evangeličanski škof Leon Novak, ki je ob izgubi častnega škofa dejal, da je bil Erniša sprejet z vseh strani.”Tudi sam je sprejel vsako mnenje in s svojim življenjem oznanjal evangelij, ne samo v besedah, ampak tudi v dejanjih,”je dodal Novak.
“Evangeličanska cerkev je z izgubo škofa utrpela veliko škodo, saj je s svojim delom in literarnimi prispevki poživil naše versko delovanje,”je povedal Novak. Kot je poudaril, je pokojni škof kot glavni urednik Evangeličanskega lista in koledarja pustil globoke sledi v evangeličanski verski skupnosti.
Kot rečeno, veliki človek Geza, je luč sveta zagledal v Tešanovcih, staršema Jožefu in Gizeli Erniša. Otroška in mladostna leta, ki so bila polna otroške razigranosti,igranja nogometa, ribičije, dela na polju, (še posebej rad je oral, seveda takrat še s kravami), gobarjenje, je delil še z bratom Jožetom, in mnogimi sovrstniki s katerimi so marsikaj ušpičili. »Bitke med »kavboji in Indijanci, spodnjim in zgornjim delom vasi«, in še marsikaj drugega so bile sestavnice naše vsakdanjosti. Doba naše mladosti je bila doba kovaštva, in ne računalništva, kajti v vasi je bil v začetku šestdesetih samo en televizor in veliko je bilo žalosti in tudi solza, če se je ta pokvaril. Učenje harmonike pri že pokojnem učitelju Ludviku Šuklarju na Glasbeni šoli v Murski Soboti, prijazna prodajalka, ki mi je dala žemljico v »ciganskem buffetu« za devet dinarjev, čeprav je ta stala deset in sem jo srečal po tridesetih letih in se je tega dogodka tudi sama spomnila, in še marsikaj je zaznamovalo moja otroška leta, je nekoč razlagal Geza. Z minevajočimi leti in po končani osemletki je sledila srednja šola. Posebej boleče je bilo zanj leto 1968 ko mu je umrl oče pri svojih 46 letih, zidanje hiše in delo mame v tujini, (dolgove je bilo potrebno poplačati), vse to je v mnogo čem zaznamovalo Gezovo življenje in njegovo odločitev za študij teologije na Teološki fakulteti v Bratislavi v takratni Češkoslovaški in Fridrich Alexander Univerzi v Erlangenu.v Nemčiji…
Do nenadne bolezni, ki ga je v zadnjem obdobju prikovala na bolniško posteljo, je bil Erniša duhovnik v Moravskih Toplicah. Pred dvema letoma je v pridigi ob dnevu reformacije dejal, da reformacija in njeno praznovanje ne pomenita le spominjati se, ampak predvsem odločitev, da se nenehno spreminjamo in uresničujemo v vrednotah, kot so pridnost, poštenost, odgovornost in empatija. Pri tem je po njegovih besedah upravičeno vprašanje, kaj lahko tudi sami storimo za lepši in prijaznejši danes in jutri. “Vsi bi tako radi spreminjali svet, le sebe težko spremenimo,”je takrat še dejal Erniša.
