Mag. Janez Slavič prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu, saj je najbolj zaslužen, da je kasaški šport še vedno na visoki ravni v slovenskem in evropskem merilu.
Ko je pred dnevi na Brdu pri Kranju potekala 58. podelitev Bloudkovih priznanj za leto 2022, je med prejemniki bil tudi znani Prlek, mag. Janez Slavič. Dolgoletni predsednik Kasaškega kluba Ljutomer, ki je dobesedno odraščal in živel med konji, kmetovalci, a tudi med športniki, gospodarstveniki in politiki, je namreč, na preglod KK Ljutomer, zasluženo prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu! V obrazložitvi visokega priznanja so med drugim zapisali, da je mag. Janez Slavič s svojim športnim udejstvovanjem na področju kasaštva v Sloveniji prvi in najbolj zaslužen, da je ta šport še vedno na visoki ravni v slovenskem in evropskem merilu. Predvsem se je pod njegovim predsedovanjem nadaljevala tradicija prleških prednikov, ki so bili ves čas na tekmovalnih stezah v domovini in tujini. Slavič je vodenje Kasaškega kluba Ljutomer prevzel leta 1992 in je funkcijo nasledniku predal 30 let pozneje. Pod njegovim vodstvom so bili na ljutomerskem hipodromu izvedeni številni infrastrukturni projekti: zgrajeni so bili pokrita tribuna za 1000 gledalcev, sodobni hlevi, nov skedenj, Muzej ljutomerski kasač. Poleg tega je Slavič zaslužen tudi za vrhunske konje in temu primerne rezultate na tekmovalnih stezah. Po treh desetletjih izjemno uspešnega vodenja pa Slavič še danes ostaja kot član upravnega odbora, v katerem s svojimi bogatimi izkušnjami in premišljenostjo svetuje mlajšim. V vse kar je v minulih letih naredil za kasaški šport v domovini Prlekiji in celoi Sloveniji ter sploh za slovensko konjeništvo, je moral Slavič vložiti ogromno energije in truda, še zlasti, da se je kasaški šport v Ljutomeru povzpel na zelo visoko raven.
Slavičeva rodbina iz Grab in Ključarovcev je vseskozi skrbela za rejo kasačev, ki še danes dosegajo izvrstne kilometrske čase na tekmovalnih stezah doma in v tujini. Ludvik Slavič z Grab, brat Jankovega dedka, je vzredil veliko odličnih kasačev, ki so zmagovali na najzahtevnejših dirkah – derbijih. Slavičevi iz Vučje vasi so konje redili za delo na kmetiji. »Tako kot vsi Slaviči, smo tudi v naši družini bili rejci konj kasačev. Oče se je sicer preizkusil v dirkah, a je hitro odnehal. Sam nisem nikoli sedel za sulki.« Je pa konje vzljubil in so mu zaznamovali življenje. Leta 1967 je služil vojaški rok v Leskovcu v Srbiji. Kot pravi, se je vse življenje učil in izobraževal, med drugim si je leta 1999 na Univerzi v Ljubljani z delom Izvor travno-deteljnih mešanic v Ščavniški dolini pridobil naslov magister znanosti. »S svojim znanjem sem skušal izobraževati tudi študente. Tako sem bil dvakrat izvoljen za izrednega učitelja na Visoki kmetijski šoli v Mariboru, kjer sem predaval metodiko pospeševanja kmetijstva.« A nikoli ni pozabil korenin in kmečkega življenja. »S sestro Marijo, ki jo kličemo Mira in živi v Radencih, sva pomagala pri kmečkih opravilih. Praktično vse življenje sem bil vezan na zemljo in delo na kmetiji. V mladosti sem se tudi srečal s konji. S konjsko dvovprego sem oral, branal, sejal in vozil. Ves čas smo imeli v hlevu štiri konje, ki so nam bili v pomoč pri vsakodnevnih kmečkih opravilih, spomnim pa se, da so služili tudi za prevoz do našega vinograda, ki smo ga imeli v Veličanah, v bližini Jeruzalema. Štiri ure vožnje smo potrebovali s konji do vinograda. Če je bila ta vožnja za naše starše ne preveč prijetno opravilo, smo mi otroci uživali.«
Še nekoč, ko je živel in delal v Gornji Radgoni, je pomagal pri organizaciji kasaških dirk na stezi v športnem centru Trate, od leta 1992 do danes pa je zapisan klubu iz središča Prlekije. Veliko se je postorilo v času njegovega predsedovanja, člani kluba pa so nadaljevali tradicijo prednikov in bili ves čas v ospredju na tekmovalnih stezah. »Tekmovalni dosežki niso moja zasluga, morda le toliko, da se je pod mojim vodstvom in ob prizadevnosti članov upravnega odbora, seveda ob pomoči sponzorjev, organiziralo v Ljutomeru tudi do deset tekmovalnih dni, na katerih so naši rejci in tekmovalci lahko preizkusili pripravljenost svojih konj.« Številne zmage članov ljutomerskega kluba na največjih in najpomembnejših rejskih dirkah so se zgodile v minulih treh desetletjih. »Naredil bi napako, če bi izpostavil le en uspeh. Veselim se vseh zmag naših članov, prav tako zmag ljutomerskega kasača v lasti članov drugih klubov. Še najbolj mi v spominu ostane dogodek, ko nekdo slavi prvič v karieri.«
Pod Slavičevim vodstvom so bili na hipodromu v Ljutomeru izvedeni številni infrastrukturni projekti. Najprej leta 1993 manjša tribuna za tehnično osebje in goste, leto dni pozneje, ko je Ljutomer gostil evropsko prvenstvo amaterskih voznikov konj, je bila zgrajena pokrita tribuna za okoli 1000 gledalcev, ves čas so posodabljali stezo, ki danes daje vrhunske kilometrske dosežke, leta 2010 so bili zgrajeni sodobni hlevi, štiri leta pozneje nov skedenj, ves čas pa so posodabljali klubske prostore, v katerih je od leta 2012 kasaški muzej. »Hipodrom je urejen in daje odlične razmere za trening, tekmovanje in organizacijo kasaških dirk,« pove Slavič, ki veliko svojega časa nameni promociji ljutomerskega kasača, reje in kasaških dirk v Prlekiji. »Za ohranjanje bogate kulturne dediščine smo organizirali številne razstave. Vrsto let smo prisotni na radgonskem kmetijsko-živilskem sejmu, na posvetih in raznih srečanjih pa smo izpostavljali pomen reje teh plemenitih živali. Za naše zanamce je ključen projekt ureditev muzeja, v katerem je več kot tisoč eksponatov iz preteklosti, ki so nam jih darovali rejci in tekmovalci. Muzej, ki je pomembna turistična točka v Ljutomeru, letno obišče veliko ljudi, med njimi tudi taki, ki se ne morejo načuditi, kakšno preteklost ima naš klub, reja in organizacija kasaških dirk v središču Prlekije.«
Janko Slavič, ki danes živi v Središču ob Dravi, od koder prihaja njegova žena Zdenka, širši javnosti ni poznan le kot predsednik Kasaškega kluba Ljutomer. Po končanem šolanju se je najprej zaposlil v takratnem Kmetijskem kombinatu Gornja Radgona, ko pa se je leta 1979 Kmetijska zadruga Radgona izločila iz kombinata, je postal direktor zadruge in jo vodil do sredine leta 1986. Julija istega leta je bil izvoljen za predsednika izvršnega sveta v Gornji Radgoni. Več mandatov je bil občinski svetnik, med drugim dva mandata podžupan Gornje Radgone. Deloval je predvsem za področje kmetijstva, saj je bila takratna skupna občina v veliki meri kmetijsko območje. Slavič, ki je med drugim opravljal tudi dela direktorja Živinorejsko-veterinarskega zavoda Murska Sobota, med letoma 2001 in 2006, ko se je upokojil, pa je bil direktor KGZ Murska Sobota. Z ženo Zdenko imata sina Marka in hčerko Romano. Ta je učiteljica v Gornji Radgoni, Marko, ki je vrsto let delal kot kmetijski svetovalec v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota, pa danes z družino skrbi za Slavičevo kmetijo v Vučji vasi in se ukvarja z ekološko pridelavo.
Marsikdo se je spraševal, ali se bo Slavič po treh desetletjih vodenja KK Ljutomer povsem umaknil iz tega športa. Odgovor je ne. Ostal je član upravnega odbora, s svojimi bogatimi izkušnjami in premišljenostjo bo svetoval mlajšim. Tako prihodnost kluba kot reje kasačev je svetla. Res je, da je bilo nekoč, ko so konje redili v prvi vrsti za delo na kmetiji, kasačev bistveno več. Danes gre za profesionalno delo, na stezo stopijo le najboljši konji. Zavedamo se, da reja ni poceni, vrhunskih konj, ki povrnejo stroške, pa je peščica. „Rešitev, da bomo držali stik s kasaško razvitimi evropskimi državami, vidim v športnih stavah. Ne takih, kot jih imamo danes na slovenskih hipodromih in ne s takimi državnimi uradniki, ki nas ne razumejo. Stave na hipodromih v času tekmovalnega dne so premalo. Mi potrebujemo stave, takšne kot so v tujini. V času tekmovalnega dne morajo biti stave omogočene vsem, elektronsko, po vsem svetu. Le tako bomo dobili dovolj denarja za rejo in nagradne sklade, ki so danes na slovenskih hipodromih skromni. Čudim se, da v naši državi tako politiki, ki odločajo, kot uradniki ne razumejo, da stave države nič ne stanejo. Od teh stav plačujemo davek, prispevamo za Fundacijo za šport. In zato bi moral biti interes vseh, da se športne stave organizirajo po vzoru tujine,“ pravi Slavič, ki je veliko naporov vložil tudi v ureditev stav v kasaštvu, a mu očitno zgolj tukaj ni preveč uspelo…
